Potem ko je Sodišče Evropske unije (SEU) presodilo, da bankam ob ničnosti kreditnih pogodb v švicarskih frankih ne pripadajo obresti za dana posojila, kreditojemalci v švicarskih frankih čakajo na odločitev vrhovnega sodišča, ki je SEU zaprosilo za mnenje o tej zadevi. Pravni zastopniki kreditojemalcev ob tem ocenjujejo, da bi ti lahko kmalu pričeli prejemati celotno razliko med najetimi bančnimi krediti in zneskom vseh plačil bankam, v Združenju bank Slovenije (ZBS) pa, tudi s pravnim mnenjem, ki ga je napisal Boštjan Koritnik, opozarjajo, da slovenska zakonodaja ne predvideva brezplačnega posojanja denarja in da je pred vrhovnim sodiščem precedenčna odločitev, ki bi lahko posegla tudi v ustavno zagotovljene pravice in svobodno gospodarsko pobudo.
Portal odvetnikovega odziva ni želel objaviti
Na omenjeno objavljeno pravno mnenje se je odzval mariborski odvetnik Aleš Majcenovič in ga želel prav tako objaviti na pravno-davčnem portalu Tax-Fin-Lex. Odgovorili so mu, da so zato, ker zastopa stranko s stališči, predstavljenimi v prispevku, "precej zadržani do objave", saj da si ne želijo očitkov, da bi postali "kresališče" različnih stališč odvetnikov, ki imajo možnost svoja stališča predstaviti v konkretnih primerih v razpravni dvorani. Kljub temu so se zavoljo morebitne koristi pravne razlage za bralce Majcenovičevo besedilo odločili anonimno poslati v presojo dvema strokovnjakoma, oba pa sta objavo zaradi vsebinskih razlogov odsvetovala in je torej na tem portalu kot odziv niso objavili.
Njegovo mnenje pa je pod naslovom Nepoštena stranka za svoje nezakonito ravnanje ne more biti nagrajena objavila Pravna praksa, ob čemer je Majcenovič razkril, da zastopa kreditojemalce v sporih z bankami. Uvodoma pojasnjuje, da ko banka s kršitvijo pojasnilne dolžnosti dopusti informacijsko asimetrijo, njeno ravnanje pridobi status objektivne nepoštenosti. Glede navedb o "brezplačnem posojilu" pa da je treba upoštevati šesti člen obligacijskega zakonika, ki s prepovedjo zlorabe pravic preprečuje, da bi nepošteni subjekt uveljavljal sodno varstvo za koristi, ki izvirajo iz njegovega lastnega protipravnega ravnanja. "Če banka po ugotovljeni ničnosti uveljavlja dajatveni zahtevek za nadomestilo za uporabo kapitala, dejansko zasleduje ekonomski učinek, ki je po vsebini identičen tistemu iz veljavne pogodbe. Takšno ravnanje je v neposrednem nasprotju z načelom nemo auditur propriam turpitudinem allegans, saj bi priznanje nadomestila pomenilo nagrajevanje nepoštene stranke in bi v celoti izvotlilo institut ničnosti."
Ignoriranje razlage SEU negacija primarnosti prava EU
Glede Koritnikovega mnenja o nasprotju slovenskega pravnega reda z direktivami EU (contra legem), ki ga v razlagi zadevnega sklepa SEU uporabljajo tudi v ZBS, pa Majcenovič meni, da SEU v sklepu C-368/25 jasno odreja, da slovenska sodišča ne morejo več opravičevati zavračanja prava EU z izgovorom o prepovedi razlage contra legem. Obveznost skladne razlage nacionalnim sodiščem nalaga, da po potrebi spremenijo ustaljeno sodno prakso ali celo spregledajo zavezujoča navodila višjih sodišč, če ta niso združljiva s cilji Direktive 93/13/EGS. "Vsako vztrajanje pri dosedanji praksi bi pomenilo negacijo primarnosti evropskega prava, hkrati pa bi Slovenijo izpostavilo odškodninski odgovornosti po načelu Francovich (sodba SEU v združenih zadevah C-6/90 in C-9/90) zaradi neskladnosti nacionalnega prava s pravom EU, kar bi ne nazadnje lahko rezultiralo v številnih dodatnih sodnih postopkih zoper državo."
Majcenovič še doda, da bi bilo po tem, ko je vrhovno sodišče Sodišču EU zastavilo predhodno vprašanje, milo rečeno absurdno in pravno nevzdržno, če bi isto sodišče zdaj, ko je odgovore prejelo, zavzelo stališče, ki je v neposrednem nasprotju z razlago SEU. "Odločitev, ki bi ignorirala zavezujočo razlago SEU, bi pomenila zavestno negacijo primarnosti prava EU in sporočilo, da evropski standardi varstva potrošnikov na slovenskih tleh preprosto ne veljajo."
Sodišče banki zavrnilo zahtevo za obresti
Višje sodišče v Mariboru (I Cp 9/2026) je zavrnilo pritožbo banke in dokončno potrdilo, da je odločitev o ničnosti pogodbe in vračilu denarja pravnomočna. Zavrnilo je stališče banke, da bi morali nepoštenost pogojev ugotavljati šele takrat, ko se valutno tveganje dejansko uresniči v praksi. In da je nepoštenost pogojev treba presojati izključno v času sklenitve pogodbe. Izpostavilo je še, da gre pri kreditih v tuji valuti ob pomanjkljivi pojasnilni dolžnosti banke praviloma za nepošten pogodbeni pogoj.
Pri vprašanju zastaranja je potrdilo stališče kreditojemalca, da zgolj splošne objave v medijih ali članstvo v Združenju Frank ne pomenijo, da je posameznik zares razumel nepoštenost svoje konkretne pogodbe in vse pravne posledice, ki iz tega izhajajo. Tako je zavrnilo argument, da naj bi začetek zastaranja pomenili sestanki v banki glede konverzije kredita, saj ti pogovori niso bili namenjeni vprašanju nepoštenosti pogojev. Skladno z evropsko razlago namreč velja domneva, da se potrošnik z dejansko ničnostjo seznani šele s pravnomočno sodbo v svoji lastni zadevi. Do takrat pa je banka tista, ki mora dokazati nasprotno.
Po tej sodbi mora banka kreditojemalcu vrniti razliko med dejansko prejetim kreditom in vsemi plačanimi obroki. S tem je sodišče zavrnilo zahtevo banke, da bi morala na podlagi nične pogodbe prejeti še dodatne obresti za uporabo denarja ali celo revalorizirano glavnico. Takšna odločitev bi bila v nasprotju s stališči Sodišča EU in bi izničila zahtevo po tako imenovanem odvračilnem učinku.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
