Vsebina koalicijske pogodbe, ki jo vladajoče stranke podpišejo po volitvah, določa smer politično-ideološkega delovanja vsakokratne oblasti. Običajno gre za splošen dokument, ki združuje politične ideje in koncepte koalicijskih partnerjev, za katere glavni akterji ocenijo, da jih lahko vsaj v grobem uresničijo. Leta 2022 so se za štiriletno sobivanje pod isto streho odločili Gibanje Svoboda, Socialni demokrati in Levica. Novinka Svoboda je predvsem zaradi širokega ljudskega odpora do problematične tretje vlade Janeza Janše prejela rekordno podporo, SD je stalna članica vseh levosredinskih koalicij, Levica pa je sploh prvič prevzela odgovornost za vladanje. Pričakovanja javnosti so bila po zadnjih volitvah ogromna, vlada pa je skozi celoten mandat v parlamentu uživala udobno podporo, kar ji je ob nagajanju opozicije olajšalo delo pri sprejemanju zakonodaje. Koalicija si je z napovedjo številnih kompleksnih in strukturnih reform sama postavila letvico zelo visoko. Kako (ne)učinkovita je bila pri tem?
Večerova poglobljena analiza koalicijske pogodbe kaže, da je vlada pri realizaciji svojih obljub uspešnejša od splošnega večinsko negativnega vtisa v javnosti, očitno pa ima še vedno preglavice s prikazovanjem lastnih dosežkov. Za vsako vlado je najlažje reči, da nič ni naredila, a tako preprosta in neutemeljena ocena ne more biti nikoli verodostojna. Pogled v drobovje ukrepov Golobove koalicije razkriva, da se je vlada lotila večine napovedanih projektov, ki so dobre tri mesece pred parlamentarnimi volitvami že dokončani, delno izpolnjeni ali v izvajanju. Največ majhnih korakov na poti do končnega cilja, ki ni nikoli povsem definiran, so vladajoči naredili v zdravstvu – pospešek se je zgodil po zamenjavi ministra, potem ko je premier po letu dni ugotovil, da ima njegov adut Danijel Bešič Loredan preveč zaveznikov med zasebniki v zdravstvu. Vlada je v tem mandatu ugajala javnemu sektorju – na novo je postavila plačne razrede in zvišala minimalno plačo. Med drugim je prek socialnega dialoga in ob nasprotovanju leve fronte sprejela pokojninsko reformo, zagnala je največji stanovanjski cikel doslej, uveljavila je mehanizem dolgotrajne oskrbe, prenovila učne sisteme, namenila dodatna sredstva za znanost in inovacije … Ob vsem tem se vlada sooča s kritikami, da je prepočasna, nedomišljena, nihče pa ne more zanikati, da je nekatere ključne zadeve začela premikati z mrtve točke. Mar res kdo meni, da bi neka druga vlada brez zapletov izpeljala obširen projekt dolgotrajne oskrbe samo v enem mandatu, potem ko 30 let nihče ni ponudil sistemske rešitve?
Kajpada se je tudi Golobova vlada zapletala in doživljala spodrsljaje. Veliko jih je bilo. Premier je ob skromnem kadrovskem bazenu zamenjal več kot polovico ministrov, davčna reforma je bila za njegovo zasedbo prevelik zalogaj, medsebojni odnosi so bili večkrat na preizkušnji, predvsem Svoboda je svojo politično moč izkoriščala za kadrovanje po strankarski liniji, odločevalci so pogosto delovali vzvišeno … Ko je šlo vladi za nohte (incident v Novem mestu), je ubrala populistično taktiko. Da bi izboljšala vtis pred volitvami, je vsem zagotovila zimski regres. Pod črto – v nobeni državi ni idealne politike. Na volitvah na podlagi subjektivne ocene in zunanjih dejavnikov glasujemo predvsem za največji približek idealu.
V Sloveniji bodo prihodnje leto odločale nianse.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
