V zadnjih tednih slovenski agroživilski trg spremlja dogajanje, ki lahko dolgoročno vpliva na prehransko suverenost, položaj domačih proizvajalcev in predvsem krha že načeto zaupanje med pridelovalci in proizvajalci na eni strani ter trgovci na drugi. Nemški diskontni trgovec Hofer namreč v skladu s svojo strategijo povečuje delež izdelkov lastnih blagovnih znamk, ki je že tako zelo visok. Za doseganje teh ciljev je začel prekinjati oziroma omejevati sodelovanje z nekaterimi slovenskimi dobavitelji. Podobno prakso izvaja tudi Mercator, ki je več proizvajalcev že obvestil, da do nadaljnjega ne bodo več dobavljali svojih izdelkov. Posledice niso zanemarljive: nekatera podjetja bodo izgubila dostop do ključnih prodajnih kanalov, pri drugih pa se bodo odkupne količine močno zmanjšale, kar neposredno vpliva na prihodke in konkurenčnost.
Hofer pri tem jasno postavlja pogoje: tisti dobavitelji, ki pristanejo, da bodo svoje izdelke prodajali pod trgovsko blagovno znamko, ostanejo, drugi pa izpadajo. Za mnoge to pomeni slabši izplen ali celo izgubo, še posebej pri izdelkih, kjer so proizvodni stroški višji od fiksnih cen, določenih v pogodbi – slovenskim proizvajalcem tako ostajajo vse krajše trgovinske police. Najbolj pod pritiskom so proizvajalci mlečnih izdelkov, pri katerih že tako obstajajo presežki mleka na evropskem trgu. Dobavitelji sadja in zelenjave za zdaj še upajo, da jih bodo to sezono uvrstili na police, a že zdaj nekateri vedo, da bodo odkupljene količine manjše.
Agrarni ekonomist Aleš Kuhar opozarja, da je Slovenija v tem kontekstu lahko poligon za testiranje agresivnih poslovnih praks multinacionalk. Hofer in drugi diskontni trgovci lahko v Sloveniji brez večjih posledic izvajajo ukrepe, ki drugje v Evropi ne bi bili sprejemljivi – od ukinjanja izdelkov blagovnih znamk do strogega pogojevanja sodelovanja. Takšne prakse ne vplivajo le na posamezne proizvajalce, temveč na celoten sistem prehranske verige, saj zmanjšujejo raznolikost ponudbe, oslabijo nacionalno industrijo in povečujejo odvisnost države od tujih trgovcev, kar v teh nepredvidljivih časih zagotovo ni dobro.
Za lokalne izdelke vse krajše trgovinske police
Ko trgovci prevzamejo nadzor nad ključno verigo preskrbe, država izgublja nadzor nad lastno proizvodnjo hrane, manjša se odpornost proti kriznim situacijam in povečujejo se tveganja za propad lokalnih podjetij. Prav tako se poraja vprašanje, kako zaščititi potrošnika pred izgubo kakovosti in raznolikosti izdelkov.
Če gledajo le idilične oglase s kravicami, ki se pasejo na prelepih gorenjskih pašnikih, je to za večino potrošnikov dovolj, da trgovino obiščejo. Oglas vse prenese, realnost nakupovalnih košaric pa je nekaj drugega. Čeprav potrošniki načeloma pozdravljajo lokalno, jih pri nakupih vodi predvsem cena, trgovci pa temu sledijo. Za denarnico je zagotovo boljše, da kupimo mleko trgovinske blagovne znamke, ki je pogosto tudi polnjeno v eni izmed slovenskih mlekarn, kot pa da bi izbrali Alpsko mleko ali mleko Pomurskih mlekarn, za katero bi morali odšteti več. A s tako logiko morda čez leta to mleko ne bo več slovensko. Ko je vsa moč na strani trgovca, izgubljata lokalna proizvodnja in kmetijstvo. In če se trgovec z vedno nižjimi cenami oglašuje kot "fer", je to zelo "nefer" do lokalne pridelave, na dolgi rok pa tudi do potrošnikov.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
