V državnem zboru ni bilo presenečenja. Poslanci so čez ramo vrgli nekdanjega premierja Antona Ropa, ki ga je predsednica republike Nataša Pirc Musar predlagala v imenovanje za novega guvernerja Banke Slovenije. Spodleteli prvi poskus iskanja naslednika Boštjana Vasleta kaže, da koalicija ni bila pripravljena niti prisluhniti strokovnim argumentom predsednice, ki ji v postopku nominacije ni mogoče očitati svojeglavosti, saj je na podlagi mnenja komisije izbrala najprimernejšega kandidata tako z vodstvenimi kot strokovnimi izkušnjami v bančnem sistemu. Vsakršna drugačna odločitev bi bila za predsednico problematična. Ropa so na tajnem glasovanju odnesle zakulisne politične igre znotraj koalicije, ki brez verodostojnih argumentov podpira državno sekretarko na ministrstvu za finance Sašo Jazbec predvsem zato, ker je "naša". Koalicija ni imela nobenega sramu, da je kandidata zavrnila in ponižala že na seji mandatno-volilne komisije, s čimer je sledila zgledu predsednika vlade Roberta Goloba, ki človeka zavrže, ko ga ne potrebuje več.
Ropa so odnesle zakulisne politične igre znotraj koalicije
Nekateri poslanci so bili v guvernerski zgodbi presenečeni, ker predsednica kot predlagateljica kandidature ni upoštevala njihove želje, da državnemu zboru v imenovanje pošlje izbranko vodilne vladne stranke Gibanje Svoboda, ki je povezana z najvplivnejšim omrežjem v državi okoli finančnega ministra Klemna Boštjančiča. To kaže na koalicijsko nerazumevanje postopka, v katerem ima predsednica vso legitimnost, da zagovarja lastno presojo ne glede na seznam želja iz poslanskih vrst. Pravzaprav je njena dolžnost, da izbere najboljšega kandidata in nikakor ne pristane na izsiljevanje poslancev, ki so znova delovali po navodilu z vrha in se nekritično odrekli delu svoje suverenosti, s čimer pristajajo na vlogo glasovalnega stroja. Predsednico velja pohvaliti za pokončno držo in odmik od spornega delovanja njenega predhodnika Boruta Pahorja, ki je v postopkih imenovanja predvsem popisoval želje poslancev in izračunaval večino v državnem zboru. Naloga predsednice je, da namesto kriterija izvoljivosti upošteva in tehta predvsem strokovnost, integriteto in verodostojnost kandidatov. Vsakršno drugačno postopanje vodilnega političnega predstavnika v državi lahko vsebuje znake kadrovske korupcije.
Padec Ropa v parlamentu ne predstavlja poraza predsednice, ampak v godljo spravlja predvsem koalicijsko večino v državnem zboru. Nerodno je lahko predvsem tistim predstavnikom Gibanja Svoboda, ki so Ropu pred sprejetjem kandidature zagotavljali podporo, nato pa so podlegli navodilom strankarskega vrha, ki je tudi zaradi namernega kljubovanja predsednici čez noč spremenil odločitev, da v guvernerski tekmi podpira Sašo Jazbec, ki nikoli ni imela statusa kandidatke. Takšno vladanje je problematično in kaže na opitost od oblasti, kar se še nikoli ni dobro končalo. Neizvolitev Ropa prav tako poglablja moteča trenja med uradom predsednice republike in kabinetom premierja, ki bolj škodijo Robertu Golobu. Njegova šibka točka je, da se ničesar ne nauči iz lastnih napak, kar se Gibanju Svoboda utegne maščevati na prihodnjih volitvah.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
