Maturantski ples, čeprav je v svojem bistvu simbol zrelosti in prehoda v odraslost, je tudi odsev družbenih trendov in vrednot. To, zakaj so se profesorji III. gimnazije Maribor odločili ne udeležiti se maturantskega plesa svojih dijakov, bi moralo biti povod za razpravo o tem, kje smo kot družba pristali.

Pri odločitvi o izbiri organizatorja maturantskega plesa na III. gimnaziji kot še eni redkih sodelujejo tudi njeni profesorji, ki vsako leto spremljajo in doživijo ta slavnostni dogodek in imajo s tem zagotovo več izkušenj od maturantov. Poznajo "finte" enih, drugih in tretjih organizatorjev. Na drugih šolah so profesorji že dvignili roke od tega - vi plačate, izberite si, ne glede na to, da vsakič vidijo marsikaj, tudi pomanjkljivosti. Na tej mariborski gimnaziji pa so skupaj izbrali organizatorja maturantskega plesa. Prvič. In tudi drugič, ko so glasovali le dijaki in njihovi starši. Pika. Konec. V demokraciji, zreli družbi bi to bilo dovolj. A za nekatere dijake in starše to ni bil konec. Še naprej so vztrajali in trdili, da "učitelji na plesu niso potrebni, da učiteljem starši plačajo vstopnico in da je ples, ki ga plačajo starši, namenjen izključno maturantom da so bili zaposleni koruptivni pri izboru organizatorja ..." To so bile pretežke besede, da bi ob njih učiteljski zbor zmogel pogledati stran. Besede nekaterih dijakov in njihovih staršev so preveč zarezale, zato so se profesorji odločili, da se maturantskega plesa letošnje generacije dijakov zaključnih letnikov ne bodo udeležili. Da ne bodo rinili tja, kjer jih ne želijo. To je njihova pravica. A narobe je, da so to mnenje imeli za večinsko, sklepali, da se tiha večina strinja. Tišina ni bila znak odobravanja dejanj manjšine, temveč je pomenila to, da večina staršev ni bila seznanjena z "rovarjenji". Morda so res vedeli dijaki in bili tiho, a dijaki so še zmeraj otroci. Morda so sedanje prošnje čustveno izsiljevanje. A za mnoge srednješolce je to priložnost za življenjsko šolo, iz katere se lahko od odraslih veliko naučijo. Predvsem odpuščanja, čeprav je težko v svoji načelnosti požreti izrečene besede. In naučijo se, kam privedeta tišina in gledanje proč.

Tišina večine je simptomatična za slovensko družbo. Tistih, ki mislijo drugače, je še vedno veliko, vendar ti ne kričijo in ne razbijajo. Prevečkrat sklonijo glavo pred manjšino, kjer prednjačijo posameznik, njegova pravica, njegove zmožnosti. V svetu, kjer sta individualizem in materializem pogosto na prvem mestu, je vedno več primerov, ko se praznovanje transformira v tekmovanje – kdo ima več, kdo je bolj viden, sploh ko pogledamo stroške valet, praznovanj rojstnih dni, tudi maturantskega plesa. Tisočak je hitro premalo, četudi je družina pri stroških dokaj racionalna. Začne se že v vrtcu, ko se otroci pogovarjajo, oblačila katerih blagovnih znamk kdo nosi.

In čeprav se včasih zdi, da je moč v rokah manjšine, ki diktira tempo, še vedno obstajajo posamezniki in skupine, ki se ne pustijo preoblikovati v pohlepne, narcisoidne kopije. Še obstajajo ljudje, ki verjamejo v pristne vrednote in ne kupujejo sreče ali ljubezni, odnose pa gradijo s spoštovanjem in z veliko truda. Če bomo tiho večino prebudili in ji dali moč, da se izrazi, bomo ustvarili družbo s prepričanjem, da ni vse v tem, kar lahko kupimo ali pokažemo drugim, ampak je (naj)več v tem, kdo smo in kaj prinašamo v skupnost.