Ko v luči zadnje dni močno naraščajoče epidemije okuženih s koronavirusom poslušamo naše koalicijske in opozicijske politike, kako se v boju za poslanske in druge stolčke med sabo obkladajo z najrazličnejšimi bolj ali manj neprimernimi izrazi, ne vemo, ali bi se smejali ali jokali. Glede na resnost aktualne zdravstvene situacije, ko imamo v slovenskih bolnišnicah zaradi covida-19 polne oddelke za intenzivno nego, ob tem pa občutno premalo strokovnega osebja, zlasti zdravstvenih tehnikov in diplomiranih s področja zdravstvene nege, bi se človek prej zjokal. Ob tem preigravajo različne možnosti, da bi hudo obolele covidne paciente vozili na zdravljenje v tujino, ob čemer nihče na glas ne pove, da imajo morda z izjemo Italije in Švice vse nam bližnje države podobne težave.
Strokovnjaki zatrjujejo, da bi bila epidemija bistveno bolj obvladljiva, če bi imeli višji delež cepljenih državljanov, torej namesto dobrih 50 odstotkov vsaj nad 70 odstotkov. A kako naj se gredo ljudje cepit ob tem, ko glavni nacionalni koordinator za cepljenje obtožuje zdravstvene delavce, da niso bili dovolj dobro pripravljeni na zadnji povečani val za cepljenje voljnih ob alarmantnih številkah okuženih, če pa je prav on najbolj odgovoren, da cepljenje poteka čim bolj tekoče, zlasti zdaj, ko imamo na voljo dovolj cepiv. V Izraelu, na primer, jim je s tretjim odmerkom uspelo ustaviti vnovični val epidemije, morda bo tudi nam, če se bomo potrudili.
Izjemno neodgovorno pa je, da so nas odgovorni, tako v politiki kot v zdravstvu, pripeljali do točke, ko se bo treba odločati, komu bo omogočeno intenzivno zdravljenje. Tokrat naj bi imeli na voljo zgolj 191 postelj za intenzivno nego covidnih bolnikov, lani smo v tem času imeli 212 takšnih postelj. V zdravstvo je bilo investiranih milijarde evrov, praktično vse slovenske bolnišnice zadnji dve leti poslujejo z visokimi dobički namesto velikanskih izgub, pa kljub temu zdravstveno osebje - zlasti medicinske sestre, bolničarji in negovalci, zaradi nemogočih delovnih razmer in (pre)slabega plačila odhajajo v tujino. Se še spomnite, da so bili tudi zdravniki, ki niso bili neposredno povezani z zdravljenjem covidnih bolnikov, mesečno deležni več tisoč evrov covidnih dodatkov, nižje plačanemu zdravstvenemu osebju, čeprav na covid oddelkih, pa so z bogato obložene mize padale drobtinice, kakšen stotak na mesec.
Ob tem politiki pretresajo, ali naj gre država znova v popolno zaprtje in ali si to sploh lahko privošči. Predsednica ene od parlamentarnih strank pove, da človeško življenje nima cene, v drugem stavku pa vladi očita, da je zadnji dve leti vsako leto v državni proračun "navrtala" štiri milijarde evrov primanjkljaja, a kako naj ljudje zaradi zaprtja preživijo doma križem rok - brez dela, če še za vse višje stroške ogrevanja nimajo. Zadeve niso črno-bele, vsekakor pa bi od politikov vseh političnih barv pričakovali več etičnosti in državotvornosti, saj bi morali v času epidemije biti vsi državljani v istem čolnu, kajti predvsem od njih je odvisno, ali bo ta čoln plaval ali potonil.
