Vlada pod vodstvom Roberta Goloba si je v prvi polovici mandata nakopala več nasprotnikov kot podpornikov. Državljani izražajo nezadovoljstvo in sporočajo oblastnikom, da zahtevajo več. Žarometi so usmerjeni v rekordnega zmagovalca volitev, ki na položaju predsednika vlade s 40 poslanci v parlamentu ohranja izjemno politično moč. Pred dvema letoma je v slogu odrešenika napovedal svobodo, boljše življenje in prekinitev spornih praks političnega delovanja. Znova se je izkazalo, da je politična igra veliko bolj zapletena od predvolilnih obljub. Ne pravijo zaman, da oblast spremeni ljudi. Ne zgolj vizualno.
Pri oceni prvega polčasa vlade velja podčrtati, da okoliščine za vladanje ostajajo neprijazne, kar dokazuje neskončna vrsta nerešenih izzivov, s katerimi se srečuje politika tako na domači kot mednarodni ravni. Golobova vlada je na začetku mandata zagrizla v energetsko krizo, lani se je soočila z najhujšo naravno katastrofo v zgodovini države. Obeh projektov se je lotila zavzeto in odgovorno. Političnih pretresov vmes ni manjkalo. Premier, ki se zapleta v prazne obljube in sodelavce meče čez ramo, je zamenjal šest ministrov, dve koalicijski stranki sta prevetrili vodstvene strukture. Predsednik vlade se je srečal s hudimi obtožbami ob odstopu notranje ministrice Tatjane Bobnar, ki mu je očitala poskuse vplivanja na kadrovanje v policiji, zaradi česar teče predkazenski postopek zoper premierja. Zdravstvena reforma je kot udarna prioriteta vlade že po letu dni zašla v slepo ulico, kar je Golob priznal z odstavitvijo najvplivnejšega ministra Danijela Bešiča Loredana. Zamenjava na ministrskem položaju je namesto svežega zagona prinesla nove težave. Stavka zdravnikov se vleče od januarja, na obzorju pa še vedno ni rešitve, kar na vsakodnevni ravni prinaša nepopravljivo škodo za javno zdravstvo. Čeprav se vlada na polovici mandata hvali, da krepi socialni dialog, stavkovni val v javnem sektorju ne popušča, kar med uporabniki storitev povzroča vse več negodovanja. Namesto vzpostavitve alternativnih virov financiranja, ki bi okrepili državno blagajno, uvajanje novih davkov prazni denarnice ljudi, pritiski kapitala pa so očitno preveliki za izvedbo sistemskih sprememb.
Golobova vlada je zapravila dragocen čas, da bi bolj natančno uresničevala koalicijsko pogodbo, ki je očitno prenapihnjena. Pogosto se krepi občutek, da na kritičnih področjih povzroča nadaljevanje mrtvega teka in se preveč ukvarja sama s seboj. To je slaba popotnica pred drugo polovico mandata, ki bo v predvolilnem obdobju izdatno zaostrila politični boj tako med obema ideološkima poloma kot med koalicijskimi strankami. Celostna podoba slovenske politike kaže, da je alternativa na desni strani političnega prostora še slabša in škodljiva za stanje duha v družbi. Če bo Golobu po volitvah 2026 zmanjkalo glasov za sestavo levosredinske vlade, se lahko odpre prostor za oblikovanje velike koalicije s SDS, ki v primerjavi s Svobodo predstavlja različno plat istega kovanca. Na zahodu Evrope liberalni voditelji iz politične skupine Renew, kamor spada tudi Golob, brez težav sklepajo koalicijske pogodbe s skrajno desnico. V politiki je mogoče prav vse in Slovenija pri tem ni nobena izjema. Ali kot je rekel premier - malo levo, malo desno.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
