Na trg dela prihajajo generacije, ki vedno bolj iščejo ravnovesje med delom in prostim časom. To se je v zametkih pokazalo že pri milenijcih, pri generaciji Z pa je še bolj izrazito. Tisti, ki so bili pripravljeni delati dolge nadure in žrtvovati čas, ki bi ga sicer preživeli v naravi, na fitnesu, z družino ali na potovanjih, so že v letih in se praviloma zmrdujejo nad vsemi mlajšimi kolegi, ki "ne želijo" ali pa "ne znajo" delati, kot so "znali" oni. To seveda ne pomeni, da mladi danes nimajo kariernih ciljev in da se za delo niso pripravljeni potruditi. Zagotovo pa ne čez vse zmožnosti in za vsako ceno. Predvsem za vsako ceno ne. 

Eklatanten primer je kmetijstvo, tu se vedno več družinskih kmetij sooča s težavo, ko iščejo naslednika. Mladi podeželani so namreč vse otroštvo gledali, kako se starši trudijo, trdo delajo in so zdaj iztrošeni. Tega si zase ne želijo, kar kaže tudi statistika - povprečna starost nosilca kmetije že presega 60 let, na razpise za mlade prevzemnike pa se ne prijavlja dovolj mladih kmetov, in to kljub številnim finančnim spodbudam, ki so, mimogrede, v Sloveniji ene najvišjih.

Po pričevanju direktorja Mlekarske zadruge Ptuj vsak teden prirejo mleka opusti ena kmetija. Prav ta panoga je namreč ena najzahtevnejših v kmetijstvu. Potrebuje celega človeka, pogosto celo več njih. Delo ne more počakati in v hlev je treba vsak dan. Tudi v nedeljo, za božič in v času poletnih dopustov, ko se večina hladi v morju. Delovnih ur taki kmetje naberejo krepko čez 40 na teden. To je pri popisu dela opazil tudi Andrej Pernat, ki je na mesec v povprečju naštel 252 delovnih ur, na teden to pomeni 63 ur. Ob tem se mora kmetija nenehno razvijati in modernizirati, kar prinaša še več dela, zraven pa tudi velike kredite. Takega cikla se kmet težko osvobodi, četudi bi si tega želel.

Pernat je o prenehanju kmetovanja razmišljal dlje časa. Najprej zaradi negativnega odnosa družbe do kmeta, potem zaradi pomanjkanja interesa pri svojih dveh otrocih, na koncu pa ga je ustavila bolezen. Začel je prodajo živine in strojev ter si poiskal 8-urno službo. "Nikoli več ne bi bil kmet. Zdaj imam dopust, bolniško, regres in proste vikende," je odgovoril na vprašanje, kako je v novi službi.

Kljub opuščanju reje krav molznic samooskrba z mlekom še vedno znaša visokih 130 odstotkov. Za zdaj na račun tistih, ki so ostali in so svoje kmetije povečevali. A tudi širitev kmetij ima meje, po drugi strani pa tako opuščanje prinaša tudi več neobdelanih površin. Kmetije ugašajo predvsem na Koroškem, Kozjaku, Pohorju in v Halozah, torej tam, kjer so težji pogoji dela. Del stroke tako predlaga temeljni dohodek za ljudi, ki ostajajo na teh kmetijah in jih še obdelujejo, vse, kar bi dodatno pridelali, pa bi lahko tudi tržili. Določen del prebivalstva bi to prepričalo. Čeprav takih spodbud še ni, pa trend seljenja na podeželje že opažamo od epidemije koronavirusa naprej. Sicer ne gre za množice, a nekateri posamezniki vidijo priložnosti izven urbanih središč. Že danes obstajajo uspešne zgodbe manjših kmetij, ki se ukvarjajo predvsem z dodano vrednostjo in vključujejo predelavo ali pa se ukvarjajo s turizmom na kmetiji. Marsikaj je mogoče, tudi za tiste, ki ne želijo delati po starih vzorcih ekstremnega trošenja človekove energije.