Ne gre mi iz glave. Noga na vratu tistega nesrečneža. In kako nepomembno je bilo v tistem trenutku njegovo hlastanje za zrakom. Ste čutili zareze na podplatu policijskega čevlja? Ker v resnici je stopil na vrat vsem nam. Tudi če čutimo, da se nas vse skupaj ne tiče in da gre za nekaj, s čimer morajo opraviti Američani. Neumno se je sprenevedati, da je rasna ali druga nestrpnost nekaj, česar v Evropi ni. Kako arogantno in ozkogledo, pri čimer so naše babice in dedki še polni živih spominov na mračne čase, v katerih si mimogrede pristal na kakšnem seznamu za odstrel ali bil deportiran. Tudi če nisi storil ničesar napak. Zgolj rodil si se. Tak, kot si se. In živel. Dokler so ti dovolili tisti, prepričani, da so od tebe boljši in večvredni.
Leto 2020 je zgolj na koledarju. Od vseh oken in vrat udarja v družbo, ki sanja o Marsu, zatohel piš minulih stoletij. Najprej nas je z lastno krhkostjo soočilo nekaj tako banalnega, kot je epidemija, nato nas je na neozdravljivo neumnost človeške vrste opomnilo medrasno nasilje. In protesti, ki so se, kot edina luč na koncu umazanega tunela, vsuli na vseh koncih sveta. Vsaj to. A prav daleč nismo prišli. Tudi nova realnost je nora realnost. Kako lahko sanjamo o zvezdah, ko pa se še zmeraj delimo zaradi dejstev, ki si jih ljudje nismo sami izbrali? Soditi in sovražiti nekoga zaradi barve kaže je enako kot soditi ga zato, ker za življenje potrebuje zrak in vodo. Edino, kar je zares vredno obsojanja, je sovraštvo. Neumnost je pomilovanja vredna, a jo je treba zatreti že v kali in ji odvzeti kakršno koli možnost širjenja. Nič manj nalezljiva ni od virusa.
"Delati pernato in bleščičasto karikaturo iz sebe, zato da druge opozoriš nase, je kot scanje proti vetru."
