Zo. M.
Spremljajte zgodbe, ki so pomembne. Izberite Večer kot svoj prednostni vir v Googlu.
NASTAVI ↗Tako Ljubljana kot Maribor sledita načelu 15-minutnih mest, motornemu prometu zapirata vedno večja območja, poudarek pa dajeta trajnostni mobilnosti, torej predvsem javnemu potniškemu prometu in - kolesarjenju. Jasno, slednjemu so eni naklonjeni bolj, drugi manj, a na družbenih omrežjih se je vnela debata o tem, da je kolesarjenje v mestih - tokrat je avtor vzel primer Ljubljane - neprijetno, nezdravo in celo nevarno.
Omenjeni avtor, ki je očitno Ljubljančan, je podal nekaj argumentov, zakaj je v prestolnici (najbrž pa se lahko poistovetijo tudi ostala večja mesta) tako. Začenja s prvo težavo - pešci. "Ljubljana je postala mesto peš con. Na velikem delu mestnega jedra imajo pešci absolutno prednost, kar je povsem razumljivo, težava pa nastane, ker se veliko ljudi (predvsem turistov) preprosto ne zaveda prostora okoli sebe. Hodijo počasi, gledajo v telefone, občudujejo arhitekturo, fotografirajo pročelja ali pa nenadoma obstanejo sredi poti. In če si na kolesu, si pogosto v vlogi nekoga, ki se mora neprestano izogibati nepredvidljivim premikom," opisuje slalomiranje med živimi stožci in doda: "V času dostave, torej natanko takrat, ko ljudje hodijo v službe in šole, pa je vožnja po mestnem središču praktično nemogoča zaradi množice dostavnih vozil." Avtor celo dodaja opažanje, da je vožnja po centru s kolesom bolj stresna od vožnje z avtomobilom v prometni konici, zato, kot pravi, kolesa v mestnem središču niti več ne uporablja.
Druga težava? Granitne kocke! "Na določenih delih mesta se človek počuti skoraj kot Tadej Pogačar na dirki Pariz–Roubaix, le da tam tekmujejo najboljši profesionalci na svetu. Tresenje, vibracije in neudobje so eno, precej večji problem pa je varnost; posebej ko pada dež, takšna podlaga hitro postane tudi nevarna," opozarja avtor.
No, najbolj problematičen vidik pa se mu zdi onesnaženje. In ker je največ kolesarjev ob vpadnicah, so mu tudi najbolj izpostavljeni, ugotavlja: "Prav tam avtomobili pospešujejo, zavirajo in stojijo v kolonah. In tam ni problem CO₂, ampak predvsem drobni prašni delci PM2,5, ki veljajo za eno največjih okoljskih zdravstvenih groženj v mestih." K temu je navedel podatek, da je bila Ljubljana šele na 709. mestu med 761 ocenjenimi pri meritvah omenjenih prašnih delcev: "Ti mikroskopsko majhni delci prodrejo globoko v pljuča in celo v krvni obtok. Sodobne medicinske študije jih povezujejo z večjim tveganjem za bolezni srca in ožilja, možgansko kap, kronične bolezni dihal, astmo, zmanjšano pljučno funkcijo in celo nekaterimi oblikami raka. Povezave obstajajo tudi s slabšim kognitivnim zdravjem in višjim tveganjem za demenco." Pri tem poudari, da ljudje prav med kolesarjenjem dihajo hitreje in globlje, s čimer vdihnejo še več onesnaženega zraka: "Ironično: človek želi narediti nekaj zdravega zase, hkrati pa je bolj izpostavljen onesnaženju kot pešec."
V zaključku zapisa avtor našteje še nekaj tipičnih prekrškov kolesarjev, za konec pa doda misel, s katero se dotakne kolesarjenja po mestu in javnega sistema izposoje koles, kakršne poznamo v večjih slovenskih mestih: "BicikeLJ sicer deluje odlično in je eden boljših mestnih sistemov, kar jih imamo. A resnica je preprosta: v centru mesta ga uporabljam precej redko. Ne zato, ker ne bi hotel kolesariti. Ampak zato, ker je v Ljubljani to pogosto bolj neudobno, stresno in glede na okoliščine včasih celo manj zdravo, kot bi si želeli priznati."
