
Nestrinjanja na političnem prizorišču niso neobičajna, postanejo pa problematična, ko prerastejo v diskreditacije, napade in žalitve. "Če bi opozicija držala skupaj, bi ta škodljivi zakon proti vojakom, ki legalizira kadrovsko korupcijo, lahko zrušili, pa ga ne bomo. Veste, zakaj? Ker SD kolaborirajo s fašistoidno vlado Janeza Janše, zato, da legalizirajo kadrovsko korupcijo v Slovenski vojski," je bila puščica čez rob poslanca Levice Mihe Kordiša, uperjena v vodjo poslancev SD Matjaža Hana, ki je zaznamovala parlamentarno dogajanje tega tedna. Drugi je protestiral in požel aplavz, opravičila prvega pa ni dočakal, šef parlamenta Igor Zorčič pa je Kordišu odvzel besedo in mu izrekel opomin.
Politično izražanje pravno precej krito
"Politiki naj bi dajali zgled, kakšen nivo komuniciranja je dopusten, tudi pravno dopusten, ne samo sprejemljiv ali pa etično in moralno dopusten," razmišlja odvetnica Jasna Zakonjšek iz odvetniške pisarne Zakonjšek. O dilemi, kje so meje dopustnega, pa pove, da naj bi se pravo čim manj vmešavalo in bilo pri sankcioniranju zadržano: "Pravo naj bi se v življenje družbe vmešalo samo tam, kjer je to nujno potrebno, in ko gre za komuniciranje, je treba poudariti, da v demokraciji ni pravno sprejemljiva le vljudna in spoštljiva komunikacija, ampak je, ko gre za javno pomembne teme, dopustno tudi provokativno, grobo in ostro izražanje." Pravi pa sogovornica, da je včasih težko potegniti ločnico med grobo kritiko, ki je uperjena zoper ravnanje, in napadom na osebnost, še posebno, če gre za satirično izražanje. Opozarja pa: "Ko gre za komunikacijo politikov, je vedno treba imeti pred očmi, da je politično izražanje v okviru svobode izražanja zelo zaščiteno, in sicer zaradi pomena, ki ga ima svobodno izražanje o političnih temah za demokratično odločanje."

Na podlagi primera Han-Kordiš opozarja, da so nekaj dejstva, drugo pa vrednostna sodba: "Če si torej lahko nekdo na podlagi nekih dejstev ustvari vrednostno sodbo o ravnanju nekoga, jo lahko izrazi. Pri tem je lahko v določenih primerih dopustna tudi primerjava s totalitarnimi režimi, če gre za politično temo v javnem interesu, še posebno, če poslanec opozicije kritizira ravnanje vladne koalicije."
Z besedami sporočajo, kdo so
So pa po oceni dr. Tanje Oblak Črnič s katedre za medijske in komunikacijske študije na ljubljanskem FDV nižji standardi v načinu javnega komuniciranja običajno prisotni pri tistih političnih akterjih, ki svojih javnih funkcij ne udejanjajo kot odgovorno in profesionalno delo, temveč jih razumejo kot osebno priložnost za uresničevanje zasebnih interesov. "Umanjkanje profesionalnih standardov in nižanje kriterijev pri zasedanju političnih funkcij se posledično odraža tudi v vzorcih in načinih, kako se ti med seboj javno naslavljajo, o čem in na kakšen način med seboj komunicirajo," ocenjuje. Način komuniciranja politikov po njeni oceni sporoča, kakšni so zasebno in javno, kakšni so kot osebnosti, za kaj se zavzemajo, kakšna načela imajo in kako delujejo kot odločevalci: "Žaljiv, napadalen in izključujoč način komunikacije pa ne odseva le stanja in procesov znotraj polja politike, temveč odraža tudi širša razmerja v družbi. Če hromijo kriteriji spoštljivega in odgovornega javnega komuniciranja v političnem polju, se s tem dopušča možnost, da se podobni vzorci medsebojnega delovanja širijo drugam in postanejo sprejemljivi." Ravno zato, tako Oblak Črničeva, te komunikacije ne gre podcenjevati, še manj pa ignorirati ali relativizirati.

Hojsova ocena: "Nivo je res katastrofalen"
V pisani besedi se boji odvijajo na spletu, za hitro in neposredno odzivanje politikov je najpogosteje v rabi twitter. Tarča diskreditacij na najnižji, tudi osebni ravni, je med politiki večkrat evropska poslanka in aktualna predsedujoča SD Tanja Fajon. Vanj uperjen zapis je pred dnevi zmotil notranjega ministra iz vrst SDS Aleša Hojsa, ki je napovedal tožbo nekdanjega generalnega tajnika SD Uroša Jauševca. Ta je Hojsov nastop na tiskovni konferenci pospremil z zapisom: "Ta fašist še vedno sanja o aktivaciji 37. a-člena zakona o obrambi. Upam, da bo opozicija vzdržala tudi tokrat in aktivacije ne bo podprla." Ko smo ministra, ki na twitterju sicer nemalokrat obračunava s političnimi nasprotniki, vprašali, ali je njegova namera resna in kakšen je nivo političnega komuniciranja v njegovih očeh, je odvrnil: "Nivo je res katastrofalen. Ker s časom ni nič bolje, kvečjemu slabše, so očitno sodne poti edina možna rešitev za streznitev primitivnih posameznikov."
Na poti do lastnega cilja pišejo, kar in kakor želijo
"Družbena omrežja v rokah političnih akterjev so odraz tako njih samih kot komunikacijskih strategij in političnih ciljev, iz katerih izhajajo. V primerjavi s profesionalnimi mediji tu ni uredniškega posega novinarske stroke, ki mora, kot v primeru javne RTV, skladno s kodeksom presojati, kakšne vsebine oziroma izjave velja spustiti v eter oziroma na ekran. Politik zapiše in objavi, kar in kakor želi, glede na cilj, ki ga ima. Ker omrežja delujejo po principu hitrega širjenja in mreženja vsebin, pohitrijo odmevnost in intenzivirajo vidnost zapisanega. Predvsem pa normalizirajo drugačen tip diskurzov, ki delujejo onstran siceršnjih struktur javnega medijskega komuniciranja," komentira dr. Tanja Oblak Črnič.
Kako pogosto v primerih konfliktov na družbenih omrežjih posegamo po pravnih sredstvih, Zakonjškova razlaga, da redko: "Eden od možnih razlogov je, da je včasih težko izslediti tiste, ki žalijo po družbenih omrežjih. Poleg tega smo se kar nekako navadili, da je nivo komunikacije na družbenih omrežjih tako nizek, da smo pripravljeni vzeti v zakup marsikatere žalitve."