V času, ko se na slovenskem političnem prizorišču kujejo strategije za prihajajoče supervolilno leto, pospešeno nastajajo novi politični projekti, konkurenca pa se bo po ocenah političnih analitikov še povečevala. Vsi "no name" posamezniki ali pa stari politični obrazi s prtljago bodo pred istim izzivom, kako nagovoriti državljane in državljanke ter kako se jim približati. Po presojah sogovornikov, ki ugotavljajo, da se je ugled politike v zadnjih letih znižal, bo to vse prej kot lahko. Kot ugotavlja dr. Tomaž Deželan s katedre za analizo politik in javno upravo na ljubljanski Fakulteti za družbene vede, politika zaradi različnih procesov namreč postaja dejavnost, ki je od ljudi vse bolj oddaljena. Politiki, ki to počnejo poklicno, pa postajajo vse manj zaželeni in v javnosti percipirani kot nebodigatreba.
Bistven je namen, ne staž
"Kljub temu da je politika kot poklic oziroma položaj profesionalnega politika v javnosti zelo negativno sprejet, resne politike brez tega ni. In predvsem ne dobrih javnih politik, dobrih ukrepov. Zato je osvežitev političnega razreda, vstop novih politikov, nekaj, kar je zelo pozitivno, poživi politični prostor. Ampak ne na način, da je to avanturizem, pač pa na način, da z dušo in telesom novi politiki, tudi tisti, ki prihajajo iz drugih poklicih okolij, vstopijo v to," razmišlja Deželan. Meni, da bi se moralo uveljaviti prepričanje, da bi, če nekdo ne bi uspel kot politik, to imelo posledice v njegovem profesionalnem življenju zunaj politike: "Samo na ta način lahko dobimo odgovorne politike, ki imajo lahko daljši ali pa tudi krajši staž, vendarle pa delajo tisto, kar se od njih pričakuje, to je delovanje v javnem interesu."
Nekdanja političarka Viktorija Potočnik, izvoljena v prvi državni zbor Republike Slovenije, pravi, da je bila politika zanjo ne zgolj izziv, ampak tudi zavedanje, da so potrebni "širina, znanje in specializiranost na določenem področju": "Zame so to bili človekove pravice, pravice marginalnih skupin ter hkrati sledenje trendom v Evropi in svetu. Čas, ko sem se jaz ukvarjala s politiko, je bilo točno takšen, bil je izziv in bile so priložnosti." Danes kritično ugotavlja, da se Slovenija ukvarja sama s seboj, namesto da bi odpirala razvojna vprašanja sveta in bila pobudnica razprav. V politiki razmišljujočih in vizionarskih poti Potočnikova ne vidi, v parlamentu pa po njenem prevladuje "tako imenovani šankarski sistem debat". Kljub temu je optimistična, ko pravi: "Največja akcija kampanje referenduma o zakonu o vodah mi vliva optimizem, da so še ljudje, ki v politiko uvajajo znanje, strokovnost in modele dobrih praks, ki se razvijajo v svetu."
Kdo bo tvegal svoj ugled
Da so državnozborske in druge razprave v politiki vse manj vsebinske, pritrjuje nekdanji predsednik državnega zbora Pavel Gantar, ki pravi, da stranke, ki bi morale biti institucije politične vzgoje, te funkcije v Sloveniji nikoli niso razvile: "V praksi političnega izobraževanja skozi institucije ni več, zato v parlament in na javne funkcije prihajajo politično popolnoma nepismeni ljudje, ki ne znajo spregovoriti dveh besed." Pomemben dejavnik so po njegovem neposredni televizijski prenosi, ki omogočajo, da politiki "z neobičajnimi eskapadami in izleti v območje nedopustnega" zaslovijo, čeprav negativno. Družabna omrežja so glede tega, kaj sme kdo reči, še bolj neregulirana. Pod črto nekdanji politik ugotavlja: "Danes je poklic politika tako razvrednoten in tako slabo institucionalno zaščiten, da nihče, ki ima dobro profesionalno kariero in občutek za javne zadeve, v politiko ne gre, ker so tveganja prevelika. Če ne uspeš, si negativno označen."
Na pomislek, kako uspešne posameznike stimulirati, da se podajo v politiko, Deželan odgovarja: "Če želimo imeti najbolj sposobne ljudi, si zaslužijo primerno plačilo. To je eden od faktorjev, ki uspešne posameznike odvrača od tega, da bi vstopili v politiko. Ker realno gledano, če vzamemo v obzir najbolj sposobne profile, je poklic politika, ne glede na politično funkcijo, plačno podcenjen." Poleg dohodkovne plati pa je, tako Deželan, pomemben tudi ugled: "Vsak potencialen vstop v politiko je namreč pospremljen z nizom lažnih in delno resničnih zgodb iz preteklosti tega posameznika in vseh možnih napak, ki jih je storil še, ko je bil otrok ali študent. In povsem logično je, da se nekdo, ki da nekaj na svoj ugled in kariero, v to ne bo spuščal." Predvsem v okoljih, kjer ugled politike trpi, se posameznike sicer skuša privabiti z višjimi plačami, pravi Deželan: "Je univerzalen ukrep, ki ni najboljši, smo ga pa že videli in italijanski primer, kjer imajo poslanci precej višje plače kot v Sloveniji, je eden takšnih."
Na potezi najprej državljani
Način, s katerim bi po Deželanovih besedah lahko krepili ugled politike in politikov, je tudi bdenje nad tem, kaj počnejo. Ne samo nad slabimi praksami, pač pa tudi dosežki: "Imamo posebej velike težave s tem, da politikom priznavamo pozitivne dosežke, čeprav realno gledano, ti so in se jih da tudi dokazati."
In če nam slika politike, ki je danes pogosto pregroba, tudi preprimitivna, ni všeč, je to po Deželanu tudi posledica tega, da nanjo še vedno premalo reagiramo, v preteklosti pa zagotovo nismo: "Posledično v politiko vstopajo tisti, ki nimajo česa izgubiti ali pa niso uspeli realizirati svojih ciljev drugje. To so posamezniki, na katere ne bi stavili svojega premoženja, je pa žal tako, da smo nanje stavili državo." Izčiščenje se bo najprej moralo zgoditi na strani državljanov, pravi Deželan: "Sami pri sebi moramo razčistiti, kakšno politiko si želimo in kakšne politike bomo podpirali. Šele takrat se lahko v ponudbi spremeni profil, ki ga bomo videvali na strani izvršne in zakonodajne veje oblasti."