Kaj pomeni biti živ? Marsikaj, seveda, zame med drugim to, da tole pišem. A prihajajo časi, ko bi lahko namesto mene to pisala tudi umetna inteligenca, pa tega nihče ne bi vedel. Ali je pomembno, kdo to piše? Bi brali drugače, če bi to pisal Janez z Notranjskega ali kdo drug? Morda kdo ali kaj brez imena? A najbrž je bistvo v vsebini, ne v tem, kdo piše. Nekateri beremo, ker nam je všeč jezik pišočega, njegovo izražanje, zvok stavkov. Drugim je pomembnejše, kaj avtor pove, koliko nam da misliti, pravzaprav je tak sestavek morda le napotilo ali uvod v nekaj, do česar bomo prišli sami, z razmišljanjem, ki ga bo spodbudil. In tu pride vendarle do izraza tudi, kdo je nekaj napisal. Ker če spremljamo avtorje, sčasoma ugotovimo, kako ti pišejo, ali nam je všeč njihov jezik, ali nam morda spodbudi miselni tok ... Vnaprej vemo, kaj pričakovati od določenega avtorja, in če nam ustreza, ga beremo bolj kot druge.
A zanimivo, naš okus se skozi življenje spreminja. Ko sem bil v gimnaziji, sem kar požiral knjige Edgarja Allana Poeja. Kakšen bogat svet so mi odprle njegove zgodbe, kako neverjetno slikovito, skrivnostno je vse zvenelo! Po, lahko rečem, mnogih letih sem zopet vzel v roke njegove zgodbe in – kakšno razočaranje, sploh se me niso dotaknile! Vse skupaj se mi je zdelo razvlečeno, dolgočasno, nisem mogel verjeti, da je to mogoče.
Kaj se je zgodilo z mano, sem postal tako plitek, me je življenje naredilo nezainteresiranega, nezmožnega, da se me besedilo čustveno dotakne?! Mislim, da le ni tako hudo z mano. Verjetno sta pač čustvovanje in razmišljanje srednješolca precej drugačna od moškega v (poznih?) zrelih letih. Življenje nas preoblikuje, spremeni, tu niso samo izkušnje in vse, kar se nam je zgodilo, ampak verjetno tudi biologija, fiziologija – koktajl hormonov se spreminja, naj to hočemo ali ne. Ali pa na srečo, kaj vem! Ko sem bil mlajši in sem razmišljal o starosti, o smrti tam nekje daleč v prihodnosti, se mi je vse skupaj zdelo grozno.
Zdaj, ko se vse bolj bližam času, ko bo to postajalo aktualno, staranje je pravzaprav že tu, vidim stvari drugače. Najbrž ima tudi narava tu prste vmes. Malo poetično ali mistično rečeno – narava je najbrž poskrbela za to, da nam smrt ne bo tako grozna in nam bodo hormoni vse skupaj počasi prikazali v lepši luči, da bomo staranje in končno tudi smrt lažje sprejeli. Če bi verjel v boga, bi rekel, da je on, dobrohoten do ljudi, že uredil, da bo tudi ob našem koncu vse prav. Tako pa nas znanost počasi vse bolj razstavlja v razne kemične reakcije. Vseeno upam, da boste, čeprav bo morda kakšen vodikov atom pristal kje drugje, kot bi bilo optimalno, še vedno z veseljem brali in morda tudi pisali, saj pisanje sprošča, če ne drugega.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
