Čas je precej neoprijemljiva količina. Teče in se nikoli ne ustavi, ne moremo ga prijeti, se ga dotakniti. Kako ga sploh lahko občutimo? Morda s tem, da se zjutraj zdani in zvečer stemni? Ali pa, v daljšem obdobju, ko začutimo razliko v letih, ko vidimo sadove svojega dela (če ravno ves čas samo ne ležimo) - ali pa ko pojemo kosilo in je pred nami prazen krožnik … Ko prevozimo pot z avtom ali kolesom, ko preberemo poglavje v knjigi … Drugače pravzaprav časa ne moremo občutiti, občutimo druge stvari, ki se spremenijo, ki jih mi spremenimo, spoznamo …
Hecno, ne? Vsaj meni, filozofi bi me verjetno potolkli z argumenti. In prav to, tako neoprijemljivo količino smo si ljudje lepo umerili. Ne po svoje, ker pač ne moremo spreminjati dolžine dneva in letnih časov, ampak smo te, od narave dane količine uokvirili, razdelili na časovne intervale, od ne vem, če začnemo pri sekundah, ki so, vsaj v vsakdanjem življenju še nekako najbolj občutene količine, pa vse do let in stoletij in tako naprej. Naredili smo koledar, da se še bolj zavedamo, kako nam čas mineva. Postavili smo si okvire, v katerih postaja čas bolj oprijemljiv, lažje se o njem pogovarjamo in pri tem mislimo isto. Dan je pač dan za vsakega od nas, ima štiriindvajset ur, pa čeprav se bo enemu zdelo, da se prav po polžje vleče, drugemu pa bo minil mnogo prehitro. A nesporazuma ne bo – to je en dan. Koledarji so nastali že pred stoletji, tisočletji. Tudi mi ga še uporabljamo. Enim visi na steni, lahko ga vzamemo v roke, polistamo po njem, morda občudujemo fotografije pri vsakem mesecu ali dveh hkrati - ali pa je le ena za celo leto. Kdo ve, koliko časa bodo še?
Bodo izginili z generacijami, ki so jih bile navajene od otroštva? Kajti kot vse ostalo, tudi koledarji postajajo, podobno kot čas, neoprijemljivi, digitalni. Številke na zaslonu. Ki nas same opozarjajo, da so minile. Ni nam treba osliniti prsta in obrniti strani, vse poteka samodejno. Morda nam telefon pri tem zapiska – sploh je okoli nas vedno več opozorilnih zvokov, skoraj ne bomo več znali živeti brez njih. Jutranja budilka, opomnik za zajtrk, opomnik za umivanje zob, za sestanek v službi. Opomnik, da pogledamo vremensko napoved, ki uporablja aplikacijo, ki nam napiše, katere nogavice, srajco, jopico in kako toplo vrhnje oblačilo spada k napovedani temperaturi, morebiti še dežnik zraven, če je napovedan dež. Če nam ne zapiska, gremo bosi ven, morda v pižami? Ker se zanašamo na opomnike v koledarju?
Kaj pa vem, morda se bo lepega dne zgodilo tudi to, da bomo uzrli nekoga, ki mu je zatajil pametni telefon, oziroma koledar z opomniki na njem - in nam bo zjutraj izvabil smeh zaradi malce čudnega izgleda ob prihodu iz njegovega doma. Morda je pa le bolje, da na kakšno stvar mislimo in skrbimo tudi sami, brez opomnika na koledarju.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
