Prvi ste se filozofsko ukvarjali s koncem in nepovratnim. Kako nam ti razmisleki pomagajo razumeti sedanjo globalno pandemijo?
Problema konca in nepovratnost sta se zame povezala s sorodnim problemom, s serijo kriz. Leta 2010 smo se s kolegi začeli ukvarjati z ekonomsko krizo in njenimi podaljški, leta 2015 se je zgodil prihod beguncev. Problem nepovratnosti pa je popolnoma centralen za razumevanje tudi podnebne krize. In prav zaradi raziskovanja podnebne krize in "podnebnih izrednih razmer" sem morda kakšen teden prej razumel, da se ne bomo mogli izogniti posledicam globalne pandemije, kljub lastnemu intimnemu zanikanju resnosti problema in drugim psihološkim mehanizmom bežanja pred soočenjem, ki jih imamo vsi v sebi. V neki točki je situacija postala nepovratna.
Kaj to pomeni?
To pomeni, da je zaradi strukture družbenega sistema, ki bi lahko sicer bila drugačna, epidemija postala neizogibna. Epidemija ne izbruhne neposredno zaradi virusa, ampak zaradi tako rekoč neizogibnega družbenega zamika zadostnega odziva na virus – poleg zamika inkubacijske dobe torej tudi zaradi naše nejevere, podcenjevanja, nezmožnosti prilagoditve prioritet. Temeljno vprašanje ob grožnji nepovratnih procesov je vprašanje ustreznega proti-delovanja. Izkaže se, da je potrebno pozabiti na dosedanja merila sorazmernosti ukrepov. Ključno bi bilo uporabiti vednost o obstoju in poteku tovrstnih eksponentnih procesov, nato pa ukrepati po merilih že napovedljive prihodnosti, kakšne bodo razmere čez štirinajst dni ali še kasneje in kaj se bo tedaj zdel sorazmeren ukrep.
"Nekoč smo verjeli, da elite znajo vsaj misliti na lastno rit. A njihovi današnji predstavniki, tako kot kapitalizem sam, sploh več ne verjamejo, da imajo riti in da se jim lahko kaj zgodi. Prepričani so v lastno večnost in v to, da jim ni treba nič zares ukreniti ali žrtvovati."
"Možno je, da se bo želelo postaviti novo normalnost z argumentom, da so stvari, ki so se med epidemijo izkazale za nenujne ali nekoristne, lahko pogrešljive tudi vnaprej."
"Kar se nam dogaja, bi zagotovo moralo pripeljati ne zgolj do praznih pozivov državi, temveč tudi do konkretnega razmisleka, ali ljudje, ki imamo dovolj dohodkov ali dovolj premoženja, ne bi del tega presežka namenjali za krepitev javnih služb in skupnih sistemov javnega dobrega."
"Lahko imamo trgovine hitre mode nagrmadene z majicami, ne moremo pa imeti državnih skladišč polnih dodatne zaščitne opreme in naprav, ki lahko rešijo življenja. To je nepredstavljivo."
"Živimo v državah, ki nimajo osnovnih zalog temeljnih zaščitnih potrebščin za preživetje – to nam pove vse o tem, v kakšnem fantazmatskem univerzumu živi Zahod."
