(INTERVJU) Nina Babič: To leto je katastrofa. Naj mi še enkrat kdo reče, da je šolanje na daljavo enako kot pouk v živo

Dobili smo se v njenem kabinetu in med pogovorom ji je večkrat zvonil telefon. "Nekaj je pritiskov, ki so vezani na zaključevanje ocen, a bistveno več je drugih problemov. To leto je izjemno težko, posledice šolanja na daljavo so res hude. Moje delo je drugačno, zahtevnejše, saj so globine težav otrok postale bistveno večje," je dejala, ko je končala telefonski pogovor z zaskrbljeno mamo.

Kaj je tako drugače, kaj je tista globina težav, o katerih govorite?

"To leto je katastrofa. Naj mi še enkrat kdo reče, da je šolanje na daljavo enako ali vsaj podobno pouku v živo. Pustimo posledice v znanju, ki je seveda slabše, tudi vse druge spremembe so prisotne. Veliko otrok res ni okej. Anksiozni so, celo depresivni in malodušni. Opažam, da so izgubili interese, hobije, nekateri so preobremenjeni. Predvsem pa se je izrazito pojavila ta ravna črta - v smislu 'vseeno mi je za vse'."

Potrebujejo tudi strokovno pomoč?

"Nekateri bi jo potrebovali, a težko pridejo na vrsto. Z zelo hitro napotnico se na obravnavo pedopsihiatra čaka tudi dva meseca. Premalo je pedopsihiatrov, glede na trenutne potrebe to ni bila kritika. Če otrok ne hodi v šolo, ni indikacija za hospitalizacijo, ker je takšnih, ki ne hodijo v šolo, preveč in vseh na žalost ne morejo obravnavati."

Je to drugače? Jih torej zdaj več manjka pri pouku?

"V običajnih okoliščinah je bilo to, če osnovnošolski otrok ni hodil v šolo, znak za alarm. V osnovni šoli je kdaj kdo kakšno uro šprical, morda ga ni bilo pri kakšnem testu, zdaj jih ni po cele dneve. Hodijo po ulicah, se skrivajo na straniščih, ostajajo doma. Taka je še vedno manjšina, vendar jih je pomembno več kot prej. Običajno so to najstniki, ki preprosto ne zmorejo ujeti tempa in preklapljati med vsem, kar se od njih pričakuje. Nimajo energije, stiske so prevelike in motivacije ni. Polenili so se, tako se označujejo sami."

Pridejo s temi težavami tudi do vas?

"O, ja. Tudi prej so prišli, a takrat zaradi veliko bolj razvojno običajnih stvari. Včasih so se skregali, stepli, zaljubili, odljubili. Škropili so se z vodo ali obmetavali z mokrimi papirnatimi brisačami. Otroške in najstniške stvari pač, s tem smo se ukvarjali. Zdaj pa so težave čisto drugačne. Šolarji potrebujejo pomoč, zdaj je globina težav mnogo večja."

Kaj mislite s tem, ko rečete, da je globina težav večja?

"Da se srečujemo s stvarmi, ki ne sodijo v povprečne mladostniške težave. Anksioznost in depresija nista običajna stvar za 13-letnike. Tesnobnost in nespečnost tudi ne. To niso razvojne stiske, ko nekajkrat prespiš in mine. V osmem razredu sem vprašala, kdo ima težave s spanjem in jih je osem dvignilo roko. To so osnovnošolci, ki ne spijo, pa si to želijo. Šestnajst let sem na šoli, pa z nespečnostjo še nisem imela opravka, zdaj pa je to množičen pojav. To vse so težave, ki običajno pridejo kasneje. Težave so veliko resnejše, kot so bile prej, in absolutno stojim za tem. Poglobila se je družinska problematika - tam, kjer so bile prej neugodne družinske razmere le občasne, so zdaj postale stalnica. Poskrbelo se je za IKT-tehnologijo, ampak za šolanje na daljavo je to mnogo premalo. Tudi znanje je seveda slabše, ampak to je vedno možno nadomestiti. Prihodnje leto lahko učitelji ponovno prilagodijo učne načrte, spustijo manj pomembne snovi in delajo na ključnih. Pri psihosocialnem zdravju otrok, ki ni dobro, pa ne gre tako hitro in preprosto. Kljub temu da so otroci izjemno trpežni."

A stres je bil včasih pri najstnikih tudi modna muha. Mladi so radi rekli, da "furajo depro" ali pa da so "v bedu".

"Ja, včasih so to govorili, zdaj pa nič ne furajo, zdaj je depra tu. V razredih od šestega do devetega izvajam razredne ure v okviru razširjenega programa, tudi na daljavo sem jih ves čas. Bedno, bedno, bedno, tudi če ni, je bedno. Katastrofa, dolgčas, enoličnost, to so njihove oznake in počutje. Prosti čas in počitnice so nujni, čeprav bodo nekatere še bolj vrgli iz ritma, ampak nujno potrebujejo sprostitev in polnjenje baterij, pa čeprav si jih nekateri ne bodo mogli, ker bodo doma v istem okolju in ob istih aktivnostih še naprej."

So to posledice, ki bodo ostale?

"Odvisno, kako jih bomo naslavljali. Ali jih bomo ignorirali in rekli, da otroke samo cartamo, saj smo pa vsi kot družba bili v tem. V smislu, kaj zdaj, če ni valete ni, a vedeti moramo, da bi to bila zanje edina valeta, ki bi jo v življenju imeli, in ima drugačno težo kot v očeh odraslih. To ni konec življenja in tragedija, že kaj hujšega smo preživeli, ampak če se bo to minimaliziralo še naprej, se bodo čutili manj pomembne. Zato sem vesela zaradi letošnjih kreativnih valet na šolah. Otroci za nastalo stanje niso popolnoma nič krivi, situacija sama je tista. Preprosto čutijo posledice tega, kar se je zgodilo. Pričakovati od nekoga, da štiri mesece sedi doma in aktivno sodeluje? Bodimo iskreni in sebe poglejmo, ko imamo sestanke preko zooma in imamo izklopljene kamere."

Kaj pa prihodnost, kako otroke spet motivirati?

"V zelo različnih razmerah živijo in grozno je, da v medijih slišijo, da so izgubljena generacija, to ti poseka vsa krila, ki jih še imaš. Če jaz vem, da sem pri dvanajstih letih izgubljena generacija - in to mi vsakič pri poročilih povedo -, je to katastrofa. Potrebujejo zaupanje v njih, da se bodo izvlekli. Zahtevno je, a to zmorejo!"

A nekaterim otrokom je delo na daljavo vseeno ustrezalo.

"Ja, nekaterim je. Na začetku se je govorilo, da so introvertirani otroci pridobili, saj sicer potrebujejo veliko energije, da prebrodijo skozi množico odnosov. Ampak tudi njim je bilo hitro dolgčas in težko so vzdrževali ritem. En čas je šlo vsem, saj so vsi radi doma, a le dva do tri tedne. So tudi takšni, ki so ritem držali do konca, saj so imeli nadzor ali pa so sami tako naravnani, ampak je bila cena za to visoka - veliko obremenitve in stresa. Spomnim se primera, ko je v šolo klicala mama, da je pozitivna na koronavirus. Šla sem po otroka, da bi ga poslala domov, a sledil je upor, v smislu, da ne gre v karanteno in da ne bo več doma."

Težave, ki ste jih omenjali, so se verjetno pokazale pri najstnikih. Kako pa je delo na daljavo vplivalo na najmlajše?

"Majhni otroci veliko prej preklopijo in se lažje prilagodijo. Pri teh so bili v veliko večjih stiskah njihovi starši, saj otroci iz prve triade še niso samostojni in so povsem odvisni od staršev. Za starše je bila ta oblika šolanja dodatna obremenitev ob vsakodnevnih skrbeh in opravkih. Izjemno so se trudili in enako težko čakali na ponovno odprtje šol. Otroci v nižjih razredih, kadar se igrajo, ne razmišljajo o naslednjem trenutku, načrtih, prihodnosti. Oni živijo zdaj. Ne razmišljajo niti o tem, kaj bodo jedli, kaj šele o tem, kaj se bo zgodilo jutri. Tisti otroci, katerih družina šole ne postavlja visoko na lestvico prioritet, so se zato preprosto izgubili v času in prostoru."

Ko pa so se v šolo vrnili, pa je bilo verjetno zelo težko zagotoviti fizično razdaljo, o kateri je bilo veliko govora.

"To je pri najmlajših povsem nemogoče. Zato smo toliko bolj dosledno izvajali mehurčke. Znotraj teh pa je bilo manj nemogoče zadostiti vsem zahtevam in priporočilom."

Konec pouka se bliža. Kakšna so bila letošnja pričakovanja staršev in otrok? Vsako leto slišimo sporočila, da so ob koncu šolskega leta pritiski na učitelje veliki.

"Mislim, da so učitelji v večini znižali pričakovanja, a ne moremo posploševati. Ocene, ki so bile pridobljene v času šolanja na daljavo, so praviloma višje kot tiste, ki so jih dobili v živo. Ocenjevanje na daljavo je manj objektivno, ne glede na to, ali je pisno ali ustno. Ne morem reči, da so starši razočarani, nekaj pritiskov je bilo zdaj čisto na koncu, prej pa niti ne. Zanimivo, da so učenci imeli veliko težav pri pridobivanju ocen pri predmetih, ki smo jih nekoč imenovali vzgojni. Številni jih niso jemali resno. Na primer pri likovni vzgoji je bila na koncu res kriza, saj številni niso sproti oddajali izdelkov in so morali kar nekaj nadoknaditi."

Počitnice so pred vrati. Kakšne naj bodo?

"Čim več kakovostnega prostega časa."

Kaj to pomeni?

"Da izpolnijo svoje lastne interese, kakršnikoli že to so in niso vezani zgolj na virtualni svet. Najbolj neproduktivno je mlademu fantu, ki igra igrice, ponuditi, naj gre na sprehod. Število dražljajev na računalniku proti dražljajem na sprehodu je neprimerljivo. Najti morajo, kar jih veseli in zanima, potem pa se ponovno aktivirati. Dolgčas pomaga. Prisili nas v aktivnost, ko postane dovolj nelagoden. Lani sem imela na letovanju na Pohorju otroke, ki so jih starši vpisali na letovanje z namenom, da se jih odmakne od računalnika. To res ni bilo zabavno, imeli so odtegnitveni sindrom in nekaterim je celo uspelo ujeti ravnovesje do konca kolonije. Drugače pa mladi, ki letujejo na Pohorju, vedo, da pri nas ni dobrega signala in da naprave večino dneva počivajo. Mnogi se radi vračajo in to potrjuje, da znajo mnogo več s svojim prostim časom kot zgolj 'viseti na ekranih', kot je splošno mnenje."

Tudi letovanja, ki jih organizirate v Zvezi prijateljev mladine, so torej za marsikaterega otroka pomemben del preživljanja počitnic. Predvsem za tiste, ki jim starši nekih dragih dejavnosti ne morajo omogočiti.

"Na srečo obstajajo tudi brezplačni programi in različne oblike pomoči, subvencioniranj. Letovanja ZPM Maribor so tudi letos povsem polna, vseh šest izmen v našem VIRC-u v Poreču se je rekordno hitro zapolnilo, enako letovanje na Pohorju - nekaj prostih mest je še v drugi izmeni. Počitniško varstvo bo in interes za dnevne delavnice, izlete in vse aktivnosti je izjemen."

Čemu pripisujete tak odziv?

"Ob vsem drugem so v šoli odpadle tudi interesne dejavnosti oziroma so se izvajale prilagojeno, športni treningi in glasbene šole so bili ali na daljavo ali jih sploh ni bilo, zato je potreba mladine po druženju neformalnih oblik še toliko večja. To so zaznali tudi starši, ki so jih prijavili. Vsako leto z nami letuje podobno število otrok, letos so potrebe večje in se je proces prijave odvil hitreje. Verjetno tudi zaradi elektronskega načina prijavljanja."

Kakšen organizacijski izziv so bila letovanja lani?

"Velik. Zahtevala so ogromno kreativnosti, saj smo bili prvi, ki smo se jih lotili. Zahtevala so pogum vseh udeleženih in natančne protokole za številne situacije. Na koncu nas je, ob osebni odgovornosti, pospremila še sreča, saj smo se vsi vrnili zdravi in zadovoljni. Lahko bi bilo tudi drugače."

Ste letos zato bolje opremljeni na vse scenarije?

"Morda. Vendar je letos izzivov še več, saj so tu še testiranja, drugačni protokoli ob prestopanju državne meje, konstantne spremembe ipd. Vendar se ne damo in vztrajno iščemo rešitve za ovire na poti. Res klobuk dol pred zaposlenimi v ZPM Maribor, zdravniško službo in vsemi pripravljenimi in srčnimi prostovoljci."

Je torej dobro, da jim prosti čas kdaj organizirajo starši, ali je dobro, da jim je kdaj tudi dolgčas?

"Dolgčas je zverina, ki se je bojimo zadnje čase, a je v resnici zelo pomemben dejavnik psihološkega stanja, ker te aktivira, da greš delat nekaj, kar je tebi fino. Če odpade vse, kar moraš, in si dovolj dolgo v dolgčasu, te nelagodje potisne in potem najdeš neko aktivnost, tebi pisano na kožo. Razen tisti, ki obležijo. Takim je treba pomagati. Nekateri potrebujejo pomoč, ker nimajo ideje ali so predolgo v aktivnosti, ki zanje ni dobra. Kakovosten prosti čas pomeni, da ti to predstavlja sprostitev, da zadovolji tvoje interese in vzpostavi ravnovesje po napornem šolskem letu. Tudi kakovosten spanec ima podobno funkcijo. Nekateri sicer trdijo, da usmerjen prosti čas samo vsiljuje interese odraslih, a včasih jim je res treba pomagati. Potem izberejo tisto, kar je v skladu z njimi. Tudi v koloniji smo imeli otroke, ki bi bili raje celo poletje doma, a je zanje bolje, da so prišli. Pri otroku ne smeš upoštevati le želja, treba je zadostiti njihovim potrebam, ki se jih odrasli bolje zavedamo. Med opcijami potem lažje izberejo. Na drugi strani pa so takšni, ki počnejo vse sorte in jih je povsod polno, jim nikoli ne zmanjka idej."

Tudi take, ki jih je povsod polno, verjetno imate na vaši šoli. Kaj se je zgodilo tem, ki so čez noč ostali brez kopice popoldanskih aktivnosti, hobijev, brez športa?

"Nekateri so plesali, igrali inštrumente, trenirali tudi na daljavo, številni pa so hobije opustili. Nekateri so se zdaj vrnili, spet drugi ne. Pri naših šolskih aktivnostih pa so se nekatere obdržale v okviru manjših mehurčkov, številne pa so odpadle. Vse to pomanjkanje prostočasnih aktivnosti ima posledice. Lahko je otrokom reči, sedite v razredu. Seveda so se prilagodili tem razmeram, a navadili se niso."

Ta "nova" šola torej ni prešla v navado.

"Upam, da se nismo navadili. Ko slišim, da smo se že navadili na maske, distanco, me je strah. Upam, da nismo tam in da se ne bomo odvadili biti ljudje. Prilagodili smo se seveda vsi, navadili pa, upam, ne."

Kako pa bo v prihodnjem letu. Vas je strah? Mislite, da se bomo morali še naprej prilagajati?

"Jaz sem večni optimist, zato upam, da bomo šli v stare tirnice, vsaj kar se šolanja tiče. Upam, da bomo v prihodnje pa res šole zapirali zadnje. Verjamem lahko v najboljše, zaupam pa težje."

Potem prav tako verjamete da bodo tudi problemi otrok, s katerimi se boste ukvarjali drugo leto, takšni kot pred korono?

"Zelo rada bi se vrnila k reševanju običajnih stisk, a iskreno mislim, da je pot do tja daljša od poletja. To bo proces, ki nas pravzaprav vse čaka. Pa primerjave niso ključne. Pomembno je, da odrasli najdemo energijo in z več zaupanje zremo v prihodnost, potem se bodo tega nalezli tudi mladi. Zase vem, da karkoli nas čaka v prihodnjem šolskem letu, vsega se bom lotila po svojih najboljših močeh, enako kot moji sodelavci, učenci in starši. Res pa je, da so naše kapacitete zelo različne. Vsekakor pa verjamem v generacije v šolskih klopeh, ki niso izgubljene, in zmorejo več, kot si mislijo."

Nova realnost je tu. Verjetno se ne moremo pretvarjati, da bo spet vse tako, kot je bilo?

"Mislim, da res ne. A drugače je lahko tudi dobro. To je odvisno od vseh nas."