
Kako doživljate razmere v Rimu, na severu države in v Italiji sploh?
"Italijanska vlada je postopoma uvajala ukrepe proti koronavirusu, sedaj vidimo, da prepozno. Od začetnega podcenjevanja smo prišli do spoznanja, da se ne gre šaliti. Trenutno je stanje na severu Italije zelo resno, bojimo se, da se bo to kmalu zgodilo tudi pri nas, ki smo nižje."
Kako poteka vaš vsakdan? Kako poteka oskrba s hrano v mestu, kako potekajo maše?
"Mi živimo v univerzitetnem kampusu v severnem delu Rima. Salezijanska papeška univerza šteje v celoti okoli 2000 študentov, na naši jih je okoli 90 (študij latinščine tudi v Cerkvi ni preveč zaželen!), na Fakulteti za krščansko in klasično književnost (alias Pontificium Institutum Altioris Latinitatis) sem predstojnik in dekan šesto leto, upam, da zadnje.
Hitro smo sledili navodilom italijanske vlade, prenehali s predavanji, omejili izhode in prihode, trenutno ne sprejemamo nobenega obiska. Knjižnica in uradi so prav tako zaprti, zaposleni delajo ali od doma ali so na dopustu. Prihaja le osebje, ki je zaposleno v kuhinji. Ker smo po večini duhovniki, ne zanemarjamo duhovnega življenja. Pomnožili smo somaševanja, tako da smo pri sveti maši na primerni razdalji ali pa mašujemo kot večina slovenskih duhovnikov vsak zase, ukinili smo skupne molitve, vsakdo jih opravlja sam zase, v obednici sedimo narazen vsaj en meter, imamo pa tudi dokaj veliko dvorišče, kjer se lahko sprehodimo in razgibamo. Dnevni urnik je tako prilagojen posamezniku, tudi spanja je sedaj končno dovolj. Kolikor mi je znano, v Rimu ne primanjkuje hrane."

Pomagati pomoči potrebnim
Ali ljudje upoštevajo ukrepe oblasti?
"Ljudje so v začetku zelo neresno vzeli priporočila vlade. Prihajalo je do množičnih potovanj ravno s severa na jug Italije, kaj bo to neodgovorno bežanje prineslo, bomo videli v prihodnjih dneh. Vidim, da se je v Rimu sedaj življenje umirilo, da velika večina Italijanov končno sledi navodilom pristojnih oblasti."
Kaj je največji problem - razmere v natrpanih bolnišnicah, pomanjkanje zdravstvenega kadra?
"Lahko povem to, kar sem izvedel iz javnih občil ali sporočil z najbolj prizadetega območja, to je Lombardije: problem so prenatrpane bolnišnice in izčrpano zdravstveno osebje, k temu pa je treba pridati, da primanjkuje tudi zdravstvene opreme, zlasti dihalnih aparatov, učinkovitih zdravil pa, kot vemo, še ni na razpolago. Po nekem poročilu naj bi v Lombardiji reševali življenja le še tistim, ki so stari pod šestdeset let. Nekaj upanja so sedaj dali izkušeni kitajski zdravniki, ki so se nemudoma odpravili na najbolj prizadeta območja. Število umrlih tudi naglo narašča, tako da ne zmorejo vseh pokopati."
Zakaj, menite, se je virus tako razširil, ali je Italija ukrepala prepozno in kaj svetujete Sloveniji in Slovencem, tudi v okolico Celja oziroma vaših Teharij, zlasti v Šmarje pri Jelšah, je virus močno segel?
"Razlogov je gotovo več. Prvi je, da tisti, ki so se že okužili, tega niti niso vedeli, dokler ni bolezen udarila na plano, medtem pa so že bili v tesnem stiku s svojci, prijatelji, na delovnem mestu in 'marljivo' širili okužbo. Mislim, da je na ta način koronavirus prišel tudi v Slovenijo. Drugi je v tem, da se širitve virusa ni vzelo dovolj resno, tudi sam sem podcenjeval njegovo nalezljivost, in tako je italijanska vlada ukrepala prepozno, prebivalstvo pa prav tako odgovorilo z zamudo.
Za nas Slovence je v tem trenutku najbolje, da zelo resno vzamemo navodila pristojnih organov, kriznega štaba, civilne zaščite, medicinske stroke, katoličani tudi Škofovske konference ..., in se preprosto držimo doma, ne sprejemamo obiskov in hodimo po opravkih le takrat, ko je to res zelo zelo nujno. Naj se sliši še tako čudno, udejanjati ljubezen do bližnjega v tem trenutku je ravno v tem, da se ga izogibamo! Seveda, ostaja velika težava pri tistih, ki so pomoči potrebni, tam pa je nujna velika mera modrosti in previdnosti. Na Teharjah, v mojem rojstnem kraju, so se nekateri samoosamili, mislim, da so naredili zelo prav!"
Občudujem slovenske duhovnike
Ste v stiku s Slovenci v Rimu, kako se počutijo in je kdo med obolelimi?
"Smo v stiku po telefonu ali po drugih medmrežnih povezavah, kot je na primer whatsapp. Lepo sta storila oba slovenska veleposlanika, tako pri Svetem sedežu kot pri Republiki Italiji, da sta nas poklicala in se pozanimala, kako preživljamo te nenavadne čase. Kolikor mi je znano, Slovenci v Rimu dihamo normalno, da bi kdo zbolel, zaenkrat še ni bilo slišati."
Kako poteka življenje v Vatikanu te dni? Kolikor vemo, je območje zaprto. Nekaj duhovnikov po Sloveniji izvaja bogoslužje preko interneta, kar pa verjetno ne more nadomestiti osebnega stika.
"Vatikan je zaprt! Sveti oče je v nedeljo na kratko poromal k čudodelnemu razpelu na Via del Corso, sicer pa se oglaša iz zasebne knjižnice. Obvestili so nas že, da bodo v baziliki svetega Petra velikonočne obrede obhajali za skrbno zaprtimi vrati tako kot tudi po večini rimskih župnij in redovnih skupnosti. Občudujem slovenske duhovnike, ki v teh dneh iščejo razne možne načine, da bi ostali blizu svetemu božjemu ljudstvu, ga hrabrili in z njim molili."


Podreti babilonske stolpe
Kaj menite, kakšen bo svet po izbruhu tega virusa, ki je terjal toliko življenj, izhod pa je še vedno negotov?
"Gre za težavo svetovnih razsežnosti. Ko se je koronavirus začel širiti na Kitajskem, smo si rekli, to je njihova zadeva, to je tam daleč. Sedaj je prišel k nam, širi se tudi v Ameriki, novice o njegovi navzočnosti prihajajo tudi iz Afrike. Predvsem nam to 'znamenje časa' sporoča, da smo vsi na isti ladji, da je svet danes veliko bolj povezan, kot je bil nekoč. V tem duhu moramo tudi delovati. V takih hudih časih pa na dan prihaja tudi človek kot bitje dobrote ali kot bitje hudobije. Sem na primer prijetno presenečen, kako naši nekdanji kitajski študenti sprašujejo, ali kaj potrebujemo. Eden mi je že poslal maske, ki jih tukaj tako rekoč ne moremo dobiti. Po mojem skromnem mnenju se bomo ob tej kugi našega časa morali strezniti, priznati svoje meje, zaživeti pristen odnos s Presežnim, ki smo ga v tem času izključili iz našega vsakdanjega življenja, na novo bomo morali ovrednotiti smisel lastnega življenja in iz tega zaživeti pristne odnose z bližnjimi in končno tudi z naravo. V nekem smislu bomo morali podreti prenekatere 'babilonske stolpe', ki smo jih zgradili v svoji prevzetnosti, češ da tako ni več nobenih omejitev, lahko počnemo vse, kar smo si mi sami izbrali, da je dobro in za nas koristno. A sedaj ni čas za pridige! Skratka, mislim, da se bo marsikaj spremenilo."
