Prevetrili smo socialno stanje v mestu in regiji, ki ga pokriva najstarejši center za socialno delo (CSD) v državi. Vrata je odprl pred 60 leti in bil je prvi v takratni Ljudski republiki Sloveniji. Mnogo zgodb so slišali v tem obdobju, mnogim ljudem so pomagali. Danes CSD Maribor skupno pokriva območje 22 občin, pod njihovo okrilje sodi 241 tisoč prebivalcev.
Kakšne so razmere na socialnem področju v mestu in regiji?
"Ugotavljamo, da je vlog za uveljavljanje pravic iz javnih sredstev več, a še niso drastično poskočile. Pričakujemo, da bo bum nastal z zamikom dveh, treh mesecev, če ne bodo v tem času ljudje ponovno dobili služb oziroma se ne bo gospodarski sektor ponovno postavil na noge. Skrbi nas pomlad. Upam, da bodo državni ukrepi delovali, da bo čim več gospodarskih subjektov in samostojnih podjetnikov preživelo. Če ne bodo, bomo izgubili veliko delovnih mest, socialna stiska se bo poglobila. Lahko upamo, da ne bo tako hudo, a nekaj kolateralne škode bo."
Katere posledice vas najbolj skrbijo?
"To, da ne vemo, kaj se dogaja med štirimi stenami družin. Če so stiki bolj intenzivni, če so otroci v šoli in vrtcu, se prej opazi kakšna anomalija, se zazna, da je v družini nekaj narobe. Institucije ali ljudje nas še pravi čas opozorijo in lahko pravi čas ukrepamo. Bojimo se, da so določeni otroci v čudnih situacijah, in upamo, da ne bo večjih posledic. Samo v času božičnih praznikov je bilo izdanih šest prepovedi približevanja, kjer smo bili tudi mi vključeni. Šest prepovedi v dveh dneh že dolgo nismo doživeli. Verjetno je prikritega nasilja še več. Da ljudje živijo v strahu, v negotovih situacijah, da veliko časa preživijo neposredno z družino, pripelje do večjih možnosti konfliktov. Po prvem valu smo poleti opravili mnogo predhodnih družinskih svetovanj, ker so razpadle družinske skupnosti, v drugem valu to verjetno še sledi. Strah me je tudi za mlade in otroke in vpliva na njihovo psihološko stanje. Zelo jim manjka vrstniška družba, izgubili so več kot pol leta življenja, kjer se učijo socializacije, umeščanja v družbo vrstnikov. Bojim se sprožitve depresij in drugih posledic pri njih."
Kakšno pa je stanje pri starejših, ti so nevešči uporabe računalnikov, še bolj so zaprti med štiri stene in pozabljeni?
"Na srečo imamo v Mariboru humanitarno komisijo, v katero smo vključeni Karitas, Rdeči Križ, civilna zaščita, Center za pomoč na domu Maribor, mariborska občina in CSD. Verjamemo, da imamo dovolj razvejano mrežo, da zajamemo vse potrebe na terenu. Je pa še vedno dobrodošla vsaka informacija, če kdo opazi koga v svoji bližini, ki bi lahko potreboval našo pomoč. Izjemna težava, na katero smo nedavno opozorili ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, je, da imamo velike probleme pri zagotovitvi prostora starejšim, ki nujno potrebujejo namestitev v domu za starostnike, a tam ali prostora ni ali pa ne sprejemajo starejših zaradi lastnih težav z virusom. Enake stiske so, ko zdravljenje starejših v bolnišnici ni več potrebno, človeka odpustijo iz bolnišnice, a doma ne more sam skrbeti zase in nujno potrebuje namestitev. Velikokrat priskoči na pomoč mariborski center za pomoč na domu, a če je potrebna stalna pomoč, je to premalo. Predlagali smo, da bi skupnost domov za starejše tedensko posredovala podatke skupnosti centrov za socialno delo, kje sprejemajo nujne primere in koliko je prostih postelj za hitro namestitev. Tako pa se sedaj vsak center za socialno delo posebej obrača na vse domove, sprašuje, prosi, moleduje in čaka na odgovor o prosti postelji."
Imate sploh pregled nad stanjem na terenu, tako nad starejšimi kot drugače? Pogosta je kritika, da ste premalo med ljudmi.
"Kritika je delno upravičena. Spomladi smo tudi dobili takšna navodila, bolj striktna, ni bilo takoj mogoče dobiti zaščitnih sredstev, a v nujnih primerih smo šli na teren. Zdaj smo precej več na terenu, smo tudi bolj vešči samozaščite in zaščite drugih. Res pa bi morali biti na terenu še več, tudi v 'normalnih' časih, a za to, da bi imeli popolno pokritost, dnevno prisotnost, bi enostavno potrebovali več zaposlenih. Že sedaj pa so primeri, ko gre moja pomočnica starejšemu človeku zjutraj zakurit v peči.
V preteklosti, ko so bila javna dela bolj množična, smo si pomagali z javnimi delavci, ki so bili podaljšana roka naših strokovnih delavcev, in smo točno vedeli, kaj se na terenu dogaja. Sedaj jih nekaj imamo, a potrebovali bi jih več. Pomagajo nam tudi prostovoljci, ki so dovolj usposobljeni in zaupanja vredni. In to mrežo bomo še širili. Seveda bi lahko bilo še boljše, a s tem, kar imamo, poskušamo biti maksimalno prisotni. Izjemnega pomena so vse nevladne organizacije, ki so v Mariboru nepogrešljive, od Karitasa, Rdečega križa do društev Upornik in Humanitarček. Tu so še drugi, da ne pozabim na koga, pa tudi sosedje, znanci so pozorni na sočloveka v stiski. Nas pokličejo in opozorijo na koga, ki potrebuje pomoč. Na vse se odzovemo in smo za takšne informacije hvaležni."
Je Slovenija dovolj socialna država? Večkrat sistemski ukrepi umanjkajo, nadomešča se jih s humanitarnimi organizacijami in njihovimi akcijami.
"Glede na zneske, ki so namenjeni za socialno področje, da država veliko denarja. V enajstih mesecih leta 2020 je CSD Maribor izplačal redne denarne pomoči za skoraj 39 milijonov evrov, pa še izredne za dobre štiri milijone. Sistem zajame večino pomoči potrebnih in glavnina je do te pomoči tudi res upravičena. A kot je pri vsaki stvari, se tudi pri nas najde kakšna cvetka, ki sistem izkorišča. Ne vem, kakšen sistem bi morali vzpostaviti, da to ne bi bilo mogoče. Bi pa za posamezne primere potrebovali boljši socialni sistem, ki bi točno določenim v stiski pomagal, in to zunaj okvirjev za podeljevanje denarne pomoči, ki se jih mora držati center. Ker je njihovo socialno stanje tako izjemno slabo, da je ta pomoč zgolj majhen obliž čez veliko krvavečo rano. Zato je vse, kar se zbira, vse, kar ljudje dajo iz svojega žepa, dobrodošlo. Je pa res, da se potem ti ljudje največkrat javno izpovejo o svoji stiski. To je cena, da jim ljudje priskočijo na pomoč. Informacije o stiskah, ki jih izpovejo na CSD, pa morajo ostati tajne."
Od ena do pet
Česa si želite v letu 2021?
"Da bi bilo cepivo za vse čim prej na voljo, da bi korona odšla iz naših življenj in bi se vrnili pristni medčloveški odnosi, da bi se ponovno družili. Da bi imeli več časa drug za drugega, da bi bili bolj strpni."
Se vas zgodbe, ki jih spoznate pri delu, osebno dotaknejo, in kako najdete načine, da vas ne prizadenejo preveč?
"Včasih se problemi kar nočejo umakniti iz glave, se kar vrtijo. Zalotiš se, da jih premlevaš 24 ur na dan. To je treba znati predelati v sebi, se pogovoriti s sodelavci in profesionalno pogledati na vse."
Kako si napolnite dušo in baterije?
"Na srečo imam doma vrt in veliko dela pri hiši, to mi napolni baterije. Rada pogledam dober film, tudi znanstvenofantastičnega, takega, ki me popelje iz realnosti. Preberem kakšno knjigo ali odlomke iz strokovne literature, kjer skušam najti odgovor na vprašanja o določenih reakcijah ljudi. Imam družino, v kateri se zanesemo drug na drugega in si stojimo ob strani. To mi je dovolj."
Kaj vas v Mariboru najbolj navduši?
"Maribor in ljudje v njem imamo nekaj, česar se ne da opisati z besedami, imamo posebno energijo, smo bolj energični, direktni, ko je treba, stopimo skupaj in se znamo boriti. To mi je všeč in to spoštujem. Rodila sem se v Mariboru, živim in delam tu, na nas sem ponosna."
Kaj želite Mariboru v 2021?
"Da bi bilo v Mariboru več primerno plačanih delovnih mest. Da bi si ljudje lahko zaslužili dovolj za normalno življenje. Da bi bili strpni in razumevajoči drug do drugega tako v družinah kot sicer v družbi. Človeško dostojanstvo želim popolnoma vsakemu."
Skoraj 44 milijonov evrov pomoči v enajstih mesecih je bilo izplačanih samo v vašem centru. To so ogromne številke.
"Izplačila izredne denarne pomoči so leta 2020 narasla za osem odstotkov, tudi redna so poskočila. Januarja smo imeli 9537 prejemnikov redne denarne pomoči, novembra pa 10.270. Opažamo nove uporabnike. Če bo ta epidemija še dolgo trajala, bodo številke še skokovito narasle. K nam pridejo nezaposleni, ko se jim iztečejo nadomestila na zavodu za zaposlovanje. Sicer pa vsako leto prošnje po izredni denarni pomoči porastejo januarja in februarja, takrat imajo ljudje velike težave pri plačevanju računov za elektriko, ogrevanje, druge položnice. Pa tudi tisti, ki prejemajo redno pomoč, komaj čakajo na januar, februar, da lahko ponovno zaprosijo za izredno denarno pomoč."
V kakšni družbi živimo, da ljudje nimajo dovolj denarja za plačilo osnovnih dobrih, elektrike, kurjave ...?
"Družba je naravnana dobičkonosno. Spomladi so nam nekoliko znižali račun za električno energijo, jeseni tega ni bilo, ker bi ta poteza imela na podjetja slabe ekonomske učinke. A velja tudi, če to primerjam z letom 2015, ko sem postala direktorica, da so ljudje za izredno denarno pomoč zaprosili takrat, ko so imeli zanjo res močne argumente. Zdaj imam včasih občutek, da kdo že izkorišča to pravico, ker mu pač dvakrat na leto pripada. Neka odgovornost posameznika bi morala biti in vedeti bi moral, da se brez razloga ne zaprosi za to pomoč. Včasih so ljudje imeli močno vest in nihče ni prosil za pomoč, če je res ni potreboval, danes ni več tako. Da dobijo pomoč tisti, ki jo resnično potrebujejo, že več let zelo dobro sodelujemo s Karitasom in Rdečim križem. Tako lahko nekdo po vseh prejetih pravicah iz CSD dobi še dodatno pomoč od teh organizacij."
Ljudje, ki res le v najhujši stiski prosijo za pomoč, so danes starejši. Kaj naredite, da jih sistem ne spregleda?
"Iščemo jih, da jim ponudimo vsaj varstveni dodatek, če ga še nimajo, določeni lahko pridobijo še pravico do dela socialne pomoči."
Podpirate pobudo društva Humanitarček, ki predlaga uvedbo avtomatiziranega informativnega izračuna varstvenega dodatka za vse starostnike?
"Absolutno jo podpiram. Nujno bi bilo, da se ponovno vzpostavi sistem, ki je v preteklosti že deloval in je bil avtomatiziran. To je urejal ZPIZ. Ko izdajo odločbo za pokojnino in ko vidijo, da je odmerjena pokojnina tako nizka, da bi bila oseba upravičena do varstvenega dodatka, bi se moral ta dodatek avtomatično priznati."
Vi pa ne morete dobiti ali narediti izpiska starejših glede na njihove prejemke? Da nekoga leta 2020 izgubimo v sistemu, da je lačen, na mrazu, da nima pomoči, ki mu pripada, je nesprejemljivo.
"Ne, te možnosti nimamo. Tako pa z raznimi senzorji na terenu iščemo ljudi, a se še vedno zgodi, da do koga ne pridemo. Če bi imela cel oddelek ljudi, ki bi skrbeli za starejše, bi si lahko privoščila ekipe, na primer po krajevnih skupnostih, ki bi na terenu redno pregledovale stanje. Zato smo hvaležni za aktivnosti Humanitarčka in drugih društev, ki nas na te ljudi opozorijo. Že v preteklosti smo se obračali na društva upokojencev in jih na terenu prosili za pomoč, v januarju bosta naši strokovni delavki z njimi spet imeli sestanek na temo varstvenega dodatka."
Ljudje so velikokrat kritični do dela centrov za socialno delo. Na eni strani vam zaupajo stiske, zaprosijo za pomoč, na drugi strani pa sta tukaj bes, srd nad centri. So to predsodki, stereotipi ali splošen nezaupljiv odnos do institucij?
"Ljudje pridejo na center najpogosteje, ko so v stiski, in pri nas rešujejo neprijetne življenjske dogodke. Ko je človek v stiski, rad s prstom pokaže na nekoga drugega, da najde krivca. To je človeško in tega se zavedamo. Ob materialni stiski je že v naravi človeka, da se, ko zaprosi za pomoč, slabo počuti, ima občutek manjvrednosti, in če pomoči ne dobi v obliki, kot si jo je zamislil, je kriv tisti na drugi strani. Nekatere zelo moti, da morajo za pridobitev socialne pomoči izpolnjevati vloge, pojasniti situacijo, dostavljati dokazila. A mi smo javna institucija, ki je zavezana pomagati ljudem v stiski v skladu z zakonodajo. V vsakem trenutek moramo z dokazili upravičiti vsak evro porabljenega – razdeljenega javnega denarja. Pogovor zelo hitro preide v verbalno nasilje. Sodelavke mi sporočajo, da so ljudje, ki zaprosijo za materialne pravice, v komunikaciji v zadnjem obdobju bolj nestrpni, tudi žaljivi. Mi smo pač prvi, s komer imajo stik, za njih smo država in si dajo duška.
Ko smo vključeni v reševanje konfliktov v družini, smo na sredini in nikoli ne bomo zadovoljili obeh strani. Ugotavljamo, da je vedno več ljudi, ki ne znajo predelati svojih čustev, in smo zelo prikladni, da nas potegnejo v konflikt. Večkrat so tukaj otroci, starša se ogromno ukvarjata drug z drugim, pozabita na otroka ali pa ga celo uporabljata za nagajanje drug drugemu, potem pa se pojavi center, ki jima ne sledi. Mi nismo kozmetični salon, ki ga zapustiš srečen, ker si lep in se dobro počutiš, ampak so naše zakonske naloge takšne, ki niso vedno najbolj všeč vsem. Ne vem, če je kje na svetu, da bi bil center za socialno delo opevan."
Da imate premalo zaposlenih, opozarjate. V poročilih pišete, da vam glede na naložene naloge manjka 20 odstotkov zaposlenih.
"Ves čas opozarjamo, da nas teorija uči, da se mora strokovni delavec prilagoditi uporabniku. Da bi vzpostavili pravilen odnos, potrebujemo čas, potrebovali bi ga toliko, kot bi ga zahteval uporabnik, tega pa nimamo. Nezaupanje je tudi posledica porušenega odnosa, ker se nimamo časa z ljudmi resnično pogovoriti, jim prisluhniti in jih slišati, ker moramo na primer v nekem točno določenem času napisati mnenje za sodišče. Ljudje pa pogovor potrebujejo. Ko smo imeli uradne ure in odprta vrata, so se z ljudmi socialne delavke veliko pogovarjale, a potem smo zamujali z odločbami. Da ne bi bili v zamudi z izdajo odločb, je bil morda kdaj tudi kak pogovor prehitro zaključen. Socialni stroki bi morali odločevalci prisluhniti, saj delo v sociali temelji na vzpostavitvi odnosa. To ne more in ne sme biti birokratski odnos, merjen z minutami in izdajanjem števila odločb. Zaradi tega smo pri ljudeh prišli do točke, da nam očitajo, da nismo socialni. Ta medčloveški pristni stik manjka. Enkrat si bo treba naliti čistega vina in ugotoviti, da sociala potrebuje več zaposlenih, da bomo lahko svoje delo kakovostneje opravljali in bomo tudi učinkoviteje prisotni na terenu. Naše delo je postalo zelo birokratizirano, vodimo upravne postopke, pozorni smo na roke, na formo, ker nad tem je nadzor, ljudi pa zanima vsebina. Vsak posameznik je drugačen, vsaka družina je drugačna, tu ni nič serijskega."
A doslej niti en sprejeti krizni vladni ukrep ni bil namenjen temu, da bi vam omogočil več časa za ljudi, čeprav se prav socialne stiske v tem času še poglabljajo.
"Res je. Ljudem so namenili nekaj denarja, malo pokrpali finančne luknjice. Nujno potrebujemo sistemske spremembe in prevetritev zakonodaje. Delo v sociali je zelo težko in zahtevno, izpostavljenost psihičnim obremenitvam je velika. Nesprejemljivo in nedopustno je, da je bilo v zadnjih letih skrajšano pripravništvo za socialne delavce z enega leta na pol leta. V tem času široke palete nalog na centru ne moreš spoznati. Ni vsak socialni delavec enak, ne ustreza vsakemu vsako področje, nekomu bolj leži delo s starejšimi, drugemu z mladimi, tretji je boljši v družinskih zadevah ali pa v namestitvenih programih. Če bi želela uresničiti v praksi to, kar nas učijo na fakulteti, bi potrebovala še veliko zaposlenih. Mi zdaj krmarimo s tem, kar imamo, in posledica je tudi ta, da stroka nima ugleda, kot bi si ga zaslužila. Ne potrebujemo boljših strojev, materiala, potrebujemo izobražene in usposobljene človeške vire. V prihodnosti ne bo noben tehnološki razvoj mogel nadomestiti človeškega stika."
V dveh dneh je bilo izdanih kar šest prepovedi približevanja, kjer je bil vključen CSD Maribor
A ni bila prav temu, da boste imeli več časa za teren, namenjena reorganizacija, ki je bila izvedena lani?
"Slogan več časa za teren je že bil. Nekaj posledic je dobrih, ampak če iz petih enot narediš eno večjo, ki še vedno skrbi za enako število ljudi, enako velik teren, to ne prinese več časa na terenu. Nekaj kadra smo sicer ob reorganizaciji dobili, a se nam je dodajalo tudi naloge, manko kadra je še vedno. Mi se lahko reorganiziramo, kolikor hočemo, a če nimamo dovolj zaposlenih, ne moremo vsega kvalitetno opraviti. Pozitivno je, da so enote ostale, saj so situacije po krajih različne, da smo ena pravna oseba, da imamo skupne službe, torej eno kadrovsko službo, eno računovodsko, ker je res nepotrebno to drobiti. Dobro je bilo, da se je mariborski center razdelil na dve enoti, strokovni delavci sporočajo, da imajo boljši pregled nad stanjem na svojem območju. Določene stvari so boljše, a če nimamo dovolj kadra, samo krpamo. Že s tem, da bi naše delo debirokratizirali, bi nas precej razbremenili."
Kaj bi lahko debirokratizirali?
"Če bi se uvedel univerzalni otroški dodatek, varstveni dodatek prenesel na ZPIZ, če bi trajno nezaposljive preverili in jim predali drug status in ne bi bili upravičenci do denarne socialne pomoči, bi se pri nas sprostilo kar nekaj dela in zaposlene bi razbremenili pri tiskanju odločb. Tako bi lahko postal center institucija, ki je na razpolago ljudem in jim s človeškim pristopom pomaga reševati stiske in težave."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
