MISC, multisistemski vnetni odgovor, je pri otrocih eden najtežjih zapletov po okužbi s koronavirusom. Koliko teh primerov ste obravnavali v UKC Maribor?
"Zanesljivo potrjenih otrok z MISC smo imeli pet. Potem pa je še nekaj otrok, ki imajo nedvomno dokazano prebolelo okužbo s koronavirusom in znake, ki jih ne moremo nedvoumno potrditi kot MISC. Gre za kožne simptomatike, nenormalno dolgotrajno vročino, nenavadne parametre vnetja, stanja, kjer otroci niso hudo ogroženi in bolni, je pa nekaj narobe. Vsi imajo dokaz o preboleli koroni in to je del širšega spektra stanj po okužbi s koronavirusom. MISC je skrajno nevaren, kot smo videli v Zagrebu. Pri nas smo imeli deklico s hudimi zapleti, ki je dobro okrevala, smo pa sedaj izredno pozorni na to in hitro reagiramo, kar se tiče suma, a tako hudega zapleta nismo imeli več. Kolegi iz Ljubljane poročajo o več primerih, verjetno pa tudi druge bolnišnice obravnavajo te bolnike."
Poročajo tudi o vnetju drobnih žil. Za kaj gre?
"To so vaskulitisi. Ne vemo natančno, kaj so multisistemski vzroki, a pri določenih boleznih se razvije vnetje malih žil, vaskulitis. Ti se pojavljajo tudi sicer, denimo pri Kawasakijevi bolezni. A sedaj so se pojavile nenavadne manifestacije te bolezni, ki jih ne moreš uvrstiti med doslej znane, zagotovo pa so posledica kopičenja imunskih kompleksov. Gre za skupino imunsko pogojenih vaskulitisov. Kje vse bodo posledice, na katerih žilah, za sedaj ne vemo, ker je korona z nami šele eno leto. Kawasakijeva bolezen povzroči spremembe na koronarnem ožilju, a trajalo je dolgo, da so to ugotovili, ker se posledice kažejo z zamikom. Trenutno nihče ne more vedeti, kaj bodo te blage spremembe pomenile za otroke čez nekaj let, upamo, da večjih trajnih posledic ne bo. In ne pomagajo niti študije iz tujine, saj so tudi tam korono videli šele v marcu."
Bi bili diagnostika in situacija nasploh lažji, če bi otroke testirali pogosteje in tako pridobili več podatkov o okužbah v mlajši populaciji?
"Sedaj pri otroku z blagimi simptomi določimo protitelesa in jih odkrijemo. Ta serologija je danes dostopna, podatke dobimo v približno enakem času kot s PCR-testi. Ne bi pa bilo nič narobe, če bi se otroci testirali masovno. Presečna študija, kot jo je v začetku epidemije naredil inštitut za mikrobiologijo, bi bila potrebna tudi sedaj. Res pogrešam enako študijo, tako bi vedeli, kaj se je v tem času zgodilo, ob vključenosti zadostnega števila otrok pa bi videli še, koliko otrok je pravzaprav prekuženih. Imeli smo kaj nekaj primerov otrok, ki so prišli s težavami in jasnim podatkom, da so bili ves čas zdravi, a ko smo naredili test na protitelesa, so bila prisotna. Starši so se nato spomnili, da je otrok 'res en dan smrkal pred kakim mesecem'. Tudi epidemiološko bi bilo zanimivo vedeti, koliko otrok je okužbo že prestalo, sploh ker nekaj časa govorimo, da otroci niso vir okužbe in šole odpremo, nato spet, da so najhujši vir okužbe in jih zapremo do skrajnosti. Ampak sploh vemo, kakšno je stanje? V bolnišnice namreč pride le vrh ledene gore, najbolj bolni, in tega je zelo malo. Tudi z vidika cepljenja bi bilo dobro vedeti, koliko ljudi v populaciji je prekuženih."
Ob odpiranju šol in testiranju učiteljev se je pojavil strah pred testiranjem otrok. Nekateri starši testiranju otrok ostro nasprotujejo, ker naj bi otroke bolelo.
"Joj, poglejmo samo, kaj vse starši počnemo otrokom, ko ne morejo kakati, in celo hranimo jih s špinačo! Pošiljamo jih v šolo, v kolonije, izpostavljamo jih marsičemu. Se strinjam, ni prijetna preiskava, ampak meni jo naredijo vsak teden dvakrat. Če je želel Primož Roglič tekmovati na Tour de Franceu, so mu to počeli nonstop. Vsi se strinjamo, da ni prijetno, odločitev o tem, ali je množično testiranje otrok smotrno za boljše zamejevanje, bi tudi prepustil epidemiologom. A tudi strašenje ni primerno, poglejmo samo, kako je bilo z nošenjem mask, sedaj pa vidimo, da jih otroci nosijo marsikje po Evropi. Ne smemo pustiti, da nas prestrašijo informacije danes v levo, jutri pa v desno in nas naredijo nasprotnike vsega, kar prihaja. Upam pa, da tisti, ki dajejo predloge, pred tem dobro razmislijo in jih dajo, ker je to smiselno. Včasih se zdi, da je tega premisleka premalo in da se ljudem odločitve premalo pojasni s strokovno podkovano pametjo. Potrebujemo strokovne odločitve brez politične obarvanosti in tukaj si mora tudi stroka naliti čistega vina.
Testiranje pa ni prijetno, povzroči lahko averzijo, majhen otrok se bo verjetno jokal, ko bo prihodnjič videl to osebo, enako je, kadar pridejo v bolnišnico, a če je bris odvzet strokovno, težav ni. Ne nazadnje obstajajo tudi drobcene palčke za odvzem brisa, izbrati jih je treba ustrezno."
Novi sev naj bi se po nekaterih poročanjih še hitreje širil tudi med otroki.
"Tega seva v Soveniji ni kaj dosti, je bolj nalezljiv, ni pa bistveno bolj agresiven, kar se tiče zdravja in življenja. Če se bo res hitreje širil in mi vemo, da so otroci dobri razpečevalci virusov, bodo seveda otroci pomemben rezervoar za širjenje tega virusa. Ampak sedaj so vrtci in šole odprti. Res bi bil bolj vesel, če bi jih odprli kaka dva tedna kasneje ter se izognili še gripi, respiratornim virusom in ostalim, ki so tipični za januar in februar. Tako bi naše kapacitete lažje zmogle scenarij, ki se lahko zgodi - epidemijo vseh virusnih okužb. Denimo lani smo imeli izjemno hudo gripo in veliko hudo bolnih otrok. A to je vidik pediatra pediatrične klinike, ki ve, koliko postelj ima. Ampak obenem vemo, da bo z vidika znanja pri določenih otrocih povzročena katastrofa, predvsem pri tistih, ki imajo doma slabo socialno strukturo. Čez tri tedne pa bomo videli, ali je ta sprostitev povzročila škodo."
"Vidimo precej visok porast motenj hranjenja, bojim se, da ko bo epidemija mimo, in to ne s preletom letal, ampak ko bo res mimo, te stiske ne bodo minile hitro"
Kakšna je bila letos na pediatriji zimska sezona? Kako je bilo z obolevanjem zaradi drugih nalezljivih bolezni? Smo se kaj naučili?
"Sezona je bila fenomenalna. Sedaj imamo resničen dokaz, da bivanje v vrtcih in šolah pomeni širjenje nalezljivih bolezni in povečanje števila bolnikov na primarnem nivoju ter potem v bolnici. Letos ni RSV-okužb, ki vsako leto privedejo vsaj nekaj otrok na respirator, gripe ni, adenovirusnih težkih okužb tudi ne. Ničesar od tega, tudi rotavirusnih drisk ne. Ampak lahko tako živimo naprej? Težko. Lastnost nalezljivih bolezni je, da se širijo v nezaščiteni populaciji, še huje pa je, kadar je ta populacija zaprta v majhnem prostoru predolgo časa, kar je zahtevala naša prejšnja normalnost. In tako bo tudi naprej, nalezljivim boleznim se bo pridružil tudi koronavirus, ki bo še eden od sezonskih virusov. Kapacitete bodo morale biti temu prilagojene. Ko bomo prekuženi in precepljeni, bo določen del populacije vedno občutljiv na virus.
Nekaj lekcij smo osvojili. Maske ne bodo več zasmehovane, vsak, ki sedaj vstopi na pediatrijo, si brez težav razkuži roke, če bi to poskušali na kakršenkoli način vzpostaviti prej, ne bi bilo možno."
Posledice izolacije pri otrocih bodo. Kakšne težave opažate?
"Gre za večplasten problem. Otroci težko dojamejo vesti o virusu, ki uničuje in ubija, otrok se lahko boji za starše, to je zanje stres. Ločeni so od šole in mreže, v kateri bodo funkcionirali vse življenje, to so vrstniki, med njimi si morajo najti prostor, saj ne bodo do 40. leta živeli pri starših. Otroci iz diskfunkcionalnih družin so izgubili podporno mrežo vrstnikov, učiteljev, psihologov, sociologov. Zaprti so v vir svojih težav in stiske, ki so jih prej kompenzirali, se sedaj dekompenzirajo. Zato sedaj videvamo precej psihosomatike, več psihičnih težav. V našem okolju ne opažamo izrazito povečane samomorilnosti, kot so jo opazili pedopsihiatri v Ljubljani, oni tudi gledajo precej ozek del populacije. Se pa je po poročanju o teh opažanjih pojavil precejšen porast zaskrbljenih staršev, ki se sedaj bojijo, da so njihovi otroci suicidalni. Starši so sedaj doma in opazujejo spremenjeno ravnanje otroka, česar prej morda ne bi, in velikokrat ga napačno interpretirajo. Pri stanjih, ki so del čisto normalnega razvoja, starši iščejo pomoč. Ni nič narobe, ampak psihiatrizacija normalnega življenja ni potrebna, delanje bolnika iz človeka, ki to ni, ni potrebno. Vidimo pa precej velik porast otrok s hudimi motnjami hranjenja, kar je precej nenavadno in tega v kriznih časih naj ne bi bilo. A to je drugačna kriza, to ni kriza, kot je vojna, ta kriza je drugačna. Vidimo precej visok porast motenj hranjenja, bojim se, da ko bo epidemija mimo, in to ne s preletom letal, ampak ko bo res mimo, te stiske ne bodo minile hitro. Ker stiske ne bodo odpravljene z dekretom, ampak se bo to še poznalo. Bojim se, da kapacitete psihologov in pedopsihiatrov ne bodo zadostne, potrebnega bo veliko napora podpornih služb, družin, šol, da bodo prepoznale vsakega, ki bo imel stisko, in mu pomagale."
Za kakšne motnje hranjenja gre?
"Bulimija, anoreksija, gre za bolezni, ki imajo globljo razlago, povezane so običajno z družinsko situacijo, stiskami, kot je iskanje lastne identitete. Sedaj so otroci zaprti v osnovno celico, družino, prej so imeli zunanjo okolico, kjer so iskali identiteto, normalno odraščali, sedaj pa vrstnikov nimajo. Morda gre za pretirano vračanje v osnovno celico, ko bi otrok vendarle moral zadihati na svoje."
Poznalo se bo tudi negibanje ...
"Da, to pa se bo šele poznalo. Kila ali dve nista tako dramatični, to ni nekaj, kar bi človeka prignalo v bolnico, ampak bo pa generacija otrok, ki ne zna iti ven, na zoomu bodo še kolesarili virtualno. To se bo zagotovo poznalo in to bo pokazal športni karton. Imeli smo epidemijo debelosti, ki se je nekoliko umirila, bo pa zanimivo videti, kako so se spremenile gibalne sposobnosti in druge vrednosti, indeks telesne mase denimo."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
