(INTERVJU) Franc Pohleven: "Ta doba bi lahko bila 'lesena'"

Po izobrazbi ste sicer biolog, v lesarstvo pa ste presedlali v osemdesetih, ko je bila ta panoga ena močnejših in perspektivnih. Kaj se je spremenilo v tem času?

"Konec osemdesetih let so me začeli snubiti, da bi šel na oddelek za lesarstvo. Čeprav sem že imel zagotovljeno kariero na oddelku za biologijo, so me takrat tri stvari prepričale, da sem po dvajsetih letih biologijo tudi zapustil. Tam sem prejel kar dvainpolkrat višjo plačo, pogoji za delo so bili veliko boljši. Dali so mi prostore, ki jih je takrat imela tretjina katedre za biologijo, in tam sem svoj hobi prav tako lahko združeval z raziskovalnim delom. Gojenje gob me je tako spremljalo še naprej. Da so bili znotraj iste fakultete takrat toliko boljši pogoji na oddelku za lesarstvo, me je zelo presenetilo. Lesarstvu je v Jugoslaviji šlo res zelo dobro. Nekaj časa sem še užival v takih pogojih, nato pa se je po osamosvojitvi vse zelo poslabšalo. V samostojni Sloveniji ta panoga ni bila več prioriteta, v ospredje je prišla težka industrija, jeklarne in cementarne, lesarstvo pa je propadalo. Na biologiji mi je bilo super, a med lesarje sem šel zato, ker je to bila ena bolj perspektivnih panog, ki pa smo jo z neustrezno politiko spravili na rob."

Takrat tej panogi ni šlo dobro le v akademskih krogih, temveč tudi v industriji.

"Pohištvena industrija je bila tukaj praktično doma. To je bila panoga, ki je gradila na tradiciji. Imeli smo veliko obratov in blagovnih znamk, ki so bile poznane tudi v Ameriki. Spomnimo se tovarne gugalnikov in Kraljevega stola Rex. Te svetovno priznane znamke so nato začele propadati. Vedeti moramo, da je lesnopredelovalna industrija v najboljših letih zaposlovala 40.000 ljudi, nato se je to začelo zmanjševati. Sprva v osemdesetih, ko smo nekaj delovnih mest izgubili zaradi avtomatizacije, nato pa predvsem zaradi propadanja podjetij in zmanjševanja proizvodnje. V izdelavi pohištva smo bili takrat nekajkrat boljši od Avstrije, danes pa zelo zaostajamo. Najslabše številke so bile pred približno petnajstimi leti, ko je ta panoga zaposlovala le še manj kot 10.000 ljudi."

S tem ko se je v Avstriji ta panoga vse bolj razvijala, pa so tja odšli tudi številni Slovenci.

"To me sploh boli. Naša fakulteta izobražuje zelo kvalitetne kadre. Pa ne le fakulteta, tudi na srednješolskem in višješolskem nivoju smo zelo dobri. A kadri nam odhajajo. Podobno kot s kadrom pa se dogaja tudi s hlodovino. V gozdove vlagamo, les pa nato izvažamo. Država v gozdove letno vloži precejšnja sredstva, a z našim lesom na koncu obogatijo Avstrijci. Nikakor ne razumem, da tega delujoča ekonomija ne more doumeti in reagirati. Gozdarje pogosto vprašam, zakaj dopuščajo prodajo v tujino, in njihov odgovor je, da tako vsaj nekaj dobijo. Jaz pa odgovarjam: kdor je z malim zadovoljen, dobi še manj."

Do gozdarjev ste pogosto kritični, obenem pa pravite, da so v veliko boljšem položaju kot lesarji.

"Marsikdo sploh ne ve, kaj lesarstvo je, in misli, da je to tako ali tako del gozdarstva, pa ni. Za nas predolgo sploh ni bilo posluha. Šele pred šestimi leti smo v okviru gospodarskega ministrstva dobili Direktorat za lesarstvo, pred tem pa smo bili neslišani. Na vladi nismo imeli niti enega predstavnika. Lesarstvo pa še zmeraj nima nobenega zakona, ki bi urejal to področje. Še vedno smo marginalna panoga in še vedno nimamo pospeševalne službe in svetovalcev, tako kot imajo to kmetje in gozdarji. V naših gozdovih je 352 milijonov kubikov lesa, pa za to surovino v resnici nikomur ni mar."

Veliko surovine tako še vedno izvozimo?

"Ja, izvozimo in zakurimo. Ravno kurjenje pa je drugi nesmisel. Les je najcenejša kurjava, po drugi strani pa so lesena okna najdražja. To je povsem nelogično, saj so plastični izdelki v resnici cenejši le za kupca, za državo pa so dražji. Če bi proizvajalec plastike moral poskrbeti tudi za odpadke, bi bili leseni izdelki zagotovo bistveno cenejši od drugih. A to se ne dogaja, in namesto da bi stimulirali lesno industrijo, v resnici stimuliramo industrijo plastike. Dokler se les bolj splača kuriti kot pa iz njega izdelati stol, prihodnosti za lesarstvo ni in je ne bo."

Ravno zdaj, ko večina evropskih držav pripravlja nove, bolj zelene strategije, bi Slovenija lahko v to vključila tudi les. Pa ga bo, ste v načrtu za okrevanje in odpornost zasledili vključevanje te panoge?

"Ne, niti med prioritetne panoge v NOO lesarstvo ni uvrščeno. Ta strategija je v resnici narejena za ta trenutek, namesto da bi bila usmerjena v prihodnost. Še vedno se fokusiramo na avtomobilsko industrijo, strojegradnjo in železarstvo. Za nič od tega nimamo lastne surovine. Neumno je, da ne vključujemo lesa, ki ga imamo obilo, pa še spada pod zeleno industrijo. V strategiji bi tako lahko spodbujali les kot material za gradnjo javnih objektov, kot izolacijski material, tudi obleke lahko delamo iz lesa. Veliko je možnosti, ob tem pa pri lesu nikoli ni odpadkov, so samo ostanki, ki pa jih lahko uporabimo. Kaj boljšega bi si sploh lahko želeli! Les je material tega časa. V resnici lahko rečemo, da bi to stoletje moralo biti lesena doba."

A do tega je še daleč. Dolgo že govorimo o tem, da bi za delujočo gozdno-lesno verigo morali ustanoviti lesnopredelovalne centre, pa jih še vedno nismo.

"Gozdno-lesna veriga za začetek potrebuje enakovredne člene. Da ni pomemben le gozd in kurjenje lesa, temveč tudi lesarstvo. Zato jaz raje govorim o gozdno-lesni navezi kot pa o verigi. V navezi so namreč vsi člani enakovredni in soodvisni. Kar se pa tiče predelovalnih centrov, bi jih morali ustanavljati na gozdnih območjih, kjer bi les iz lokalnih gozdov tam predelovali. To bi imelo veliko pozitivnih učinkov za razvoj odročnih krajev pa tudi za širše regije in za celotno državo. Tam bi bile žage in predelovalni obrati. Izdelovali bi izdelke z visoko dodano vrednostjo in zaposlovali lokalno prebivalstvo. Les bi tako v resnici postala naša strateška surovina."

A z vse večjo popularizacijo trajnostnega razvoja se les kot material vse bolj vrača. K temu je zagotovo prispevala tudi vaša razstava Čar lesa, na kateri predstavljate izdelke iz tega materiala. Včeraj ste jo odprli že trinajstič zapovrstjo.

"Ja, s serijo razstav Čar lesa smo ljudi zelo navdušili nad tem materialom. Tukaj se je zgodil velik napredek. Vse več ljudi se odloča za les, a so za to kaznovani. Za leseni izdelek namreč plačajo več, kot če bi kupili plastičnega. Pri ljudeh se je zgodil preskok, pri politiki pa žal še vedno ne."