Ko sva se s priljubljenim hrvaškim piscem knjig s področja popularne psihologije Brunom Šimlešo dogovarjala za Večerov ponedeljkov intervju, je takoj omenil, da ima v mesecu ljubezni res veliko dela. Enainštiridesetletni sociolog se v svojih delih največ posveča odnosom in ljubezni, temam, s katerimi se celo slehernik ukvarja vsak dan, kaj šele on, ki mu je ljubezen služba in tudi poslanstvo. Valentinovo je tako rekoč njegov višek delovne sezone.
"Vsekakor imam te dni več intervjujev, sicer pa je ljubezen res ena od osrednjih tematik mojih knjig in tudi mojega življenja. Rad izkoristim vsako priložnost, da govorimo o ljubezni in jo postavimo na prestol, kot si zasluži. Zasebno, moram priznati, valentinovo pri meni nima nekega spektakularnega mesta. Oba z ženo se trudiva, da si ta dan in tudi ostale dneve leta poveva ljubim te v jeziku drug drugega. Ne gre za velike pozornosti, so najine intimne geste, ki nama veliko pomenijo. "
Na svojih predavanjih radi spodbujate slušatelje, naj spregledajo, da je ljubezen bistvo življenja. Torej bi moral biti 14. februar največji praznik, kar jih imamo?
"Zame je valentinovo praznik ljubezni in ne praznik zaljubljencev. Ta dan z veseljem izkoristim za širjenje sporočila, kako pomembno je slaviti vsako obliko ljubezni. Ne le romantično, ampak prav vsako. Vsak ljubezenski odnos v našem življenju si zasluži svoj prestol. Tudi tisti platonski ljubezenski odnosi - do prijateljev, otrok, narave. Prav vsi bi morali biti deležni maksimalnega čaščenja, saj naše srce opominjajo na smisel življenja. To pomeni živeti ljubezen. Ker realno, čemu drugemu naj bi se v življenju posvetili bolj, kot da s svojimi rokami in srcem ustvarjamo ta čudoviti oder?"
Vaša predavanja in knjige vabijo kot učbeniki, kot šola, akademija ... Zakaj se učiti ljubezni? Celo Miša Molk se je pošalila, da ste zelo mladi že "pametovali" o šoli življenja in ljubeznoslovju ...
"Miša je vodila mojo prvo predstavitev pred slovenskim občinstvom v Cankarjevem domu pred sedmimi ali osmimi leti. Bilo je ravno pred valentinovim in tisti dan imam res v lepem spominu. Priznam, da je skepsa z mojimi leti imela smisel, sploh ob prvi knjigi, saj sem jo izdal pri dvaindvajsetih. Logično je, da se je takrat ljudem zdelo težko zaupati tako mlademu človeku. In, da, o ljubezni se moramo veliko naučiti. Življenje je izredno kompleksno in prepleteno z ljubeznijo na neskončno načinov. Medsebojni odnosi imajo množico potencialnih težav in 'zemeljskih min', zato se moramo o njih ves čas učiti. Ko se nehamo učiti, začnemo umirati!"
Od ena do pet
1. Katere knjige so na vaši nočni omarici?
"Trenutno sta to knjigi avtorjev Irvinga D. Yaloma in Yuvala Noah Hararija."
2. Kam boste odpotovali, ko bo konec te norije s korono?
"Z roadsterjem po Alpah. Malo vožnje, malo planinarjenja - idealen dopust."
3. Kdaj ste se naučili imeti radi sebe?
"V najstniških letih, ko sem spoznal, da ni treba, da sem popoln, da bi bil dovolj dober. Ko sem začel ceniti vse, kar deluje v meni, namesto da bi razmišljal o tem, kaj vse bi bilo treba še popraviti."
4. Kaj najraje delate, ko ne delate?
"Rad se vzpenjam na planinske vrhove in tudi na svoje lastne. Rad raziskujem naravo in rad raziskujem samega sebe."
5. Ste se tudi vi v času izolacije in karantene lotili česa novega - pekli kruh, vrtnarili, kvačkali?
"Nisem. Sem pa začel pisati knjigo o zdravju, natančneje o tem, kako misli, emocije in odnosi vplivajo nanj."
Kaj lahko sami naredimo za ljubezen? Se moramo najprej naučiti iskati svoje kvalitete, svoje uspehe? Za zaljubiti se vase je verjetno potrebna neka osnova.
"Ključno je razviti zdravo ljubezen do sebe, kar pomeni ceniti svoje kvalitete, občutiti hvaležnost in biti na vse to ponosen. To nam daje dovolj modrosti in samozavesti, da lahko sprejmemo tudi svoje pomanjkljivosti. Seveda, ko bomo dosegli zdravo ljubezen do sebe, obstaja občutno večja verjetnost, da bodo naša pričakovanja, ki jih imamo do partnerja, veliko bolj realna. Prepogosto v partnerja projiciramo pričakovanja, za katera bi morali poskrbeti sami. Pričakujemo, da bo sprejel vse naše pomanjkljivosti, tudi tiste, ki jih niti sami ne sprejemamo. Da bo razumel, kar mi ne razumemo. Preprosto rečeno: kadar ne ljubimo sebe, v odnosih najpogosteje iščemo, kar bi morali dobiti v odnosu s seboj, to je namreč najpomembnejši odnos v življenju."
To je nekaj, kar je kulturološko precej pogojeno. Za Slovence na splošno namreč težko rečemo, da radi dajejo sebe na prvo mesto ali da so neobremenjeni. Imam prav?
"Sem sociolog po stroki in seveda mi je jasno, da ne gre posploševati. Nič se ne nanaša na vse Slovence. No, obstaja nekaj generalnih razlik. Tako ste na primer Slovenci pogosto prestrogi do sebe, Slovenke še posebej. Nekoliko težje izražate čustva, kot to uspe Hrvatom, a vas po drugi strani zelo zanima osebnostna rast. Nikjer drugje ne občutim tolikšne hvaležnosti, kot jo na predavanjih in promocijah knjig občutim pri vas. Redno se dogaja, da po koncu pristopi do mene ogromno Slovencev, me pogleda v oči, mi stisne roko in in se zahvali za izkušnjo. Zato se v Sloveniji resnično počutim kot doma. Ne le v vaših hribih, tudi v vaši družbi."
"Ko bomo dosegli zdravo ljubezen do sebe, obstaja občutno večja verjetnost, da bodo naša pričakovanja, ki jih imamo do partnerja, postala bolj realna"
V slovenščino je prevedenih šest vaših knjig. Ima morda katera mesto pred drugimi?
"Še vedno sta najbolj popularni Ljubeznoslovje in Šola življenja, vsako leto je razprodana vsaj ena izdaja. Z njima se odlično dopolnjuje knjiga Brez rokavic. Po drugi strani pa je bila Umetnost življenja v Sloveniji veliko bolje sprejeta kot na Hrvaškem. Gre za knjigo, ki sem jo kot življenjsko pismo napisal svoji hčerki. Zajema vse, kar ji želim sporočiti o življenju. Resnice in zmote o ljubezni govorijo največ o moško-ženskih razlikah, v Zakonu privlačnosti sem opisal največ terapevtskih srečanj ena na ena, tako da se v njej bralec z lahkoto poistoveti s katero od opisanih usod. Zadnja knjiga, prevedena v slovenščino, Kako vzljubiti sebe, pa je tista, zaradi katere dobivam veliko pošte slovenskih bralcev. Res so jo lepo sprejeli. Težko bi katero postavil na prvo mesto. Skratka, Mladinska knjiga zelo lepo skrbi za moje slovenske bralce."
Jaz bi izpostavila tisto, ki po dvanajstih korakih vodi bralca (Kako vzljubimo sebe), da se nauči imeti rad sebe. Je to danes najzahtevnejše področje za sodobno psihologijo?
"Ne vem, ali je najzahtevnejše, je pa gotovo pomemben, zelo temeljni del vsakega osebnega razvoja. To je le prvi korak, ki ga moramo narediti, in prvo poglavje v tej knjigi. Nadalje bralcu predstavim še pomen smiselnega odnosa s starši, s preteklostjo, sprejemanjem strahov, smisel odnosa jaz in ego, intuicije ter rojstva in smrti. Dotaknem se tudi področja dogajanja na fizičnem in duhovnem. Neki hrvaški novinar je to knjigo poimenoval kar abeceda duhovnosti."
Kdaj ste začutili potrebo, da napišete prvo knjigo? Zakaj radi pišete?
"Najprej sem začel pisati pesmi, v katerih sem samemu sebi razkrival sebe. Kasneje sem v srednji šoli napisal dramo, ki je bila zelo neposrečena, a bila je začetek mojega pisanja. Prvo knjigo sem se odločil napisati po branju Nietzschejevega Zaratustre, a je ta misel dozorela šele ob koncu študija, ko sem zbral svoje izkušnje iz duhovnosti, tudi ideje filozofije, sociologije in psihologije. Letos praznujem dvajset let od te svoje prve knjige in moram priznati, da sem ponosen na svojo kariero in hkrati na dejstvo, da uspem ob karieri veliko časa posvetiti družini in sebi. Za seboj imam tudi leta, ko sem to ravnotežje zelo težko lovil, zdaj mi gre bolje.
Da, zelo rad pišem in uživam v tem. Obožujem svet idej, ta alkimistični proces, ko imam abstraktno idejo in jo pretočim v besede, da bi jo lahko razumela večina ljudi. Obožujem te trenutke, tudi to je zelo iskrena oblika ljubezni."
V Sloveniji ste izredno priljubljen avtor in predavatelj, imate velik krog oboževalk, lahko bi rekli celo fan klub. Predvidevam, da je na Hrvaškem tega še več. Zakaj vaše knjige v večji meri povezujejo ženske?
"V Sloveniji je razmerje med moškimi in ženskami veliko boljše kot drugje v naši širši regiji, ampak res so še vedno med bralci mojih knjig v ospredju ženske. Za to obstaja nekaj razlogov. Prvi je, da se literatura, kot je moja, bere, če želimo v življenju nekaj razrešiti in napredovati, a moški takšne korake težje naredimo in potrebo težje priznamo. Imamo iste probleme kot ženske, a težje jih priznamo. Kot drugo, pogosto pišem o ljubezni in odnosih, kar se žal napačno predalčka med ženske teme. Kje pa! Gre za človeku zelo pomembni temi in morali bi enako zanimati tako moške kot ženske. Bolje je, da se o odnosih kaj naučimo iz knjig kot pa iz črepinj svojega zlomljenega srca."
"V redu je, če priznamo, da potrebujemo pomoč, v redu je, da nismo v redu, in ta čas lahko odlično izkoristimo za pogled vase"
Če dovolite, glede na prejšnje vprašanje - kako se s tem spopada vaša žena?
"Dovolj zrela je in verjame v najin odnos, zato se ne počuti ogroženo. Veseli jo moj uspeh, ob tem pa se počuti dovolj spoštovano, da ji predavanje, kjer je med 500 ljudmi kar 400 žensk, ne predstavlja problema."
Ob taki priljubljenosti bi človek pomislil, da vaša samozavest nima pomanjkanja. Je bilo vedno tako ali je to lekcija medijske izpostavljenosti?
"Samozavesten sem na tistih področjih, v katerih mi je življenje pokazalo, da smem biti. Ko sem začel promocije in predavanja, me je bilo strah javnih nastopov in bil sem brezupen. Ampak res! Strah, trema, znojenje, jecljanje, zardevanje, miselne blokade ... Ni da ni! A sam vztrajal in danes se na odru počutim kot doma. Učil sem se ob porazih in neštetih napakah. Zdaj se na odru počutim prijetno domače."
Za nami je zelo nenavadno leto. Pravijo, da bo ob gospodarskih posledicah pustilo pečat tudi na psihi. Kaj menite, kaj nas čaka?
"Čaka nas obdobje velikih izzivov, saj človeštvo še nikoli ni imelo takšne globalne krize, ki bi tako dolgo rušila medicinski, ekonomski in psihološki vidik življenja. Vsi trije so pomembni in se med seboj prepletajo. Razumljivo je, da je mnogim danes težko. Tega se nihče ne bi smel sramovati, saj pred takšnimi izzivi nismo bili soočeni še nikoli. V redu je, če priznamo, da potrebujemo pomoč, v redu je, da nismo v redu, in mislim, da ta čas lahko odlično izkoristimo za pogled vase. Pomaga nam lahko že usmerjenost na vse, kar zmoremo, in ne na tisto, česar ne. Vem, da to ni preprosto, in čisto v redu je, da imamo kdaj slab dan."
Na največjem udaru naj bi bili otroci, tisti, ki se socialne interakcije šele učijo. Dolgo so bili brez stikov z vrstniki, se šolali od doma. Kaj lahko pričakujemo? Kako pomagamo?
"Nekateri otroci imajo težave, a mislim, da so otroci bolj prilagodljivi od nas. V večini gospodinjstev, kjer so se otroci šolali od doma, starši pa delali od doma, so bili starši tisti, ki so klicali na pomoč. Otroci še nimajo toliko odprtih ran, ki bi jih ta kriza poglobila, nimajo občutka ekonomskih težav, ob tem so jim bila družbena omrežja, zdaj glavni kanal druženja, že prej zelo blizu. Vseeno moramo otrokom in sebi omogočiti varne načine druženja v živo, več normalnosti. Splet je le dodatek, ne sme biti osnova."
Pravijo, da je 21. stoletje stoletje tesnobe, epidemija je to le še povečala. Ljudje iščejo uteho v meditaciji, čuječnosti, naravi ... Kaj jim svetujete vi?
"Mislim, da bodo različnim ljudem pomagale različne oblike pomoči. Vedno svetujem tudi strokovno pomoč, saj niso vse tesnobe in vse depresije enake. V nekaterih primerih pomagajo zdravila, v drugih ne, in ta nikakor niso nadomestilo psihoterapije, so nadgradnja."
Še vedno smo v čustveno zelo intenzivnem obdobju. V času epidemije so v ospredju strah, negotovost, skrb. Kako jih obvladati, da nas ne "požrejo"?
"Ozavestiti moramo vse tisto, kar nam predstavlja varnost. V sebi in okoli nas. Osebne kvalitete, na katere se lahko zanesemo, odnosi, ki so nam v oporo. Poskušajmo tudi uresničiti kakšne želje, sanje. Kadar smo obdani z negotovostjo, je pomembno, da nadziramo vsaj tisti del življenja, ki ga lahko. S tem bomo zmanjšali občutek nemoči. Eden glavnih stebrov za stabilno psiho v tem času krize je vračanje občutka nadzora."
"Na žalost ne vidim, da bi lahko ta kriza civilizacijo vodila v kakršenkoli napredek. Človeštvo se ne more učiti, kadar je prisiljeno v učenje. Ko se bo epidemija končala, se bomo že po nekaj tednih vrnili k starim navadam"
Ste vse to občutili tudi vi osebno, vaši najbližji? Menda ste tudi vi zboleli za covidom-19.
"Mislim, da smo jo dobro odnesli, saj smo imeli dobro psihološko, čustveno in finančno zaledje, tako da se nimam pravice pritoževati. Da, pred kratkim smo vsi preboleli koronavirus, s katerim sem se verjetno okužil v Glini, kjer sem na popotresnem območju v zadnjem mesecu in pol kot prostovoljec preživel veliko časa. V letu 2020 se kljub okoliščinam nisem bal zase, skrbelo me je le to, da bi koga okužil, še preden bi ugotovil, da sem zbolel. Veliko časa namreč preživim z ženskami, obolelimi z rakom, in tik preden sem izvedel za svojo okužbo, sem nekaj časa preživel z eno od takšnih pogumnih bork, s katero sva skupaj izbirala njeno lasuljo. Na srečo smo vsi nosili obrazne maske in bili na varni razdalji, tako da je nisem okužil. Takšnim scenarijem sem se želel izogniti za vsak ceno."
Takoj po potresu v okolici Petrinje ste stopili v prve bojne vrste prostovoljcev, pozivali z zbiranju humanitarne pomoči, iskali ljudi, ki bi bili pripravljeni pomoč voziti tja, tudi sami ste sedli za volan in se odpeljali v vas Glina.
"Gre za zelo revno vas, kaj takega si težko predstavljaš, če ne vidiš. Ko sem prišel tja in razdejanje videl v živo, sem se zrušil tudi sam. Velika žalost. To niso več isti ljudje, stanje je res katastrofalno ... Težko povem kaj več."
Nam je morda epidemija prinesla več zavedanja o minljivosti, smo začeli ceniti druge vrednote?
"Ljudje me poznajo kot velikega pozitivca in morda od mene ne bi pričakovali drobca pesimizma, ampak na žalost ne vidim, da bi ta kriza civilizacijo lahko vodila v kakršenkoli napredek. Posamezniki so morda okoliščine izkoristili za osebni ali poslovni napredek, a človeštvo se ne more učiti, kadar je prisiljeno v učenje. Ko se bo epidemija končno končala, se bomo že po nekaj tednih vrnili k starim navadam."
"Ko se nehamo učiti, začnemo umirati!"
Če se vrneva k prvi temi. V nekem intervjuju ste povedali, da ljudje nasedamo tolikim zablodam, da bi že samo o tem lahko napisali knjigo. Je osnovna ta, da ne razlikujemo med ljubeznijo in zaljubljenostjo?
"To je ena od zablod. Mi vsako intenzivno emocijo imenujemo ljubezen. Ljubezen nam ne bo nikoli odvzela razuma, kvečjemu ga bo nadgradila. V primerjavi z zaljubljenostjo. Zaljubimo se lahko na prvi ali pa na nulti pogled, medtem ko za ljubezen potrebujemo čas. Za ljubezen moramo osebo resnično spoznati. Ljubezen se lahko zgodi le na realnih temeljih."
Obstajala naj bi tudi zdrava stran zaljubljenosti, čeprav številni psihiatri pravijo, da je to le stanje zablode, ki nas običajno vodi v nesrečo.
"Obstaja, seveda. Ne strinjam se s psihoterapevti, ki trdijo, da zaljubljenost vedno vodi v razočaranje. To se sicer rado zgodi, ker se najpogosteje zaljubimo v svojo predstavo, kakšna naj bi bila izbrana oseba. V to, kakšna želimo, da postane. So pa seveda primeri, ko se zaljubimo, in to do ušes, v točno tisto, kar naša izbrana oseba resnično je. To se sicer zgodi zelo redko, a je zelo dragoceno! Menim, da je treba uživati tudi v čisto klasični zaljubljenosti. Preplavila nas bo z občutkom svobode, vsemogočnosti in ponesla na svojih krilih. V naših odraslih življenjih imamo zelo malo priložnosti uživati v občutkih, da je vse mogoče, saj nam rutine in obveznosti to preprečujejo. S polnimi pljuči se moramo predati zaljubljenosti in uživati. Nikar pa v takšnih stanjih ne sprejemajmo velikih odločitev, saj takrat nismo najbolj razumni."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
