Dogajanje opazuje od zunaj, kot večkrat poudari med pogovorom primarijka doktorica Alenka Kraigher, upokojena nekdanja predstojnica Centra za nalezljive bolezni na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje (NIJZ), a v zelo intenzivnem času za epidemiologe ohranja stik s svojimi nekdanjimi kolegi. Ti se, izpostavi, zavedajo svojega poslanstva, to je s svojim delom prepoznati širjenje virusa in na podlagi tega pridobiti čim več informacij, ki bi odločevalcem pomagale pri tem, katere ukrepe sprejeti za zajezitev širjenja okužbe s covidom-19, pa tudi ugotoviti, kako ti ukrepi delujejo. "A se jim že od začetka spopadanja z virusom premalo prisluhne, nimajo vloge, ki bi jo morali imeti pri obvladovanju epidemije," pove Kraigherjeva.
Zakaj mnenje epidemiologov pri spopadanju z epidemijo nima zadostne teže?
"Epidemiologi imajo zelo širok uvid v dogajanje, zato so tisti, ki bi lahko največ prispevali k temu, da bi se obvladovanja epidemije lotili z več zornih kotov. Pri epidemiji ne gre le za ogromno število obolelih, za katere nas skrbi, epidemiologi želimo s sorazmernimi ukrepi situacijo obvladati na način, da bo škoda, ki nastane zaradi širjenja bolezni, sorazmerno zmanjšana na drugih področjih. Torej, da sprejeti ukrepi za zajezitev epidemije ne bodo na družbo in posamezne skupine ljudi vplivali bolj kot samo epidemično dogajanje. Pri nas pa vidimo, da se pri sprejemanju ukrepov izvajajo poskusi, ali bodo delovali ali ne, se jih spreminja iz tedna v teden …"
Vas prav razumem, da je vlada, ki vselej poudarja, da se pri ukrepih opira na predloge strokovne skupine pri ministrstvu za zdravje, preveč eksperimentirala, dopuščala številne izjeme?
"Tako je. Sama nisem neposredno vključena in ne vem, ali je glas epidemiologov sploh slišan, a v preteklih mesecih je nastalo pri ukrepih veliko nihanj in bile so številne izjeme; denimo, ali nositi rokavice in maske, razkuževanje objektov. Situacija, v kateri smo zadnjih devet mesecev, je izjemna in presega okvire medicine. Epidemiologi se ukvarjamo s prebivalstvom, zato bi morala obstajati komunikacija, ki bi omogočala hkrati skrb za splošno populacijo in skrb za obolele. Epidemija je dogajanje v družbi, zato je nujno treba razumeti, da so prizadeti vsi, ne le oboleli. In pri tem je dobrohotna komunikacija ključna; treba je slišati prebivalce, njihove skrbi pa tudi ideje, kako lahko sami prispevajo k temu, da zaščitijo sebe in s tem tudi druge pred morebitno okužbo, ne da bi jim bilo treba groziti s kaznimi. Komunikacija mora biti dvosmerna. In to je tisto, kar ves čas pogrešam."
Pa odmisliva komunikacijski pristop vladajočih. Kaj še delamo narobe, da strogi ukrepi pri nas ne učinkujejo, medtem ko denimo v Franciji beležijo močan upad števila okuženih?
"Podatki kažejo, da okužba resnično močno prizadene najstarejše. Dejstvo je, da domovi za starejše niso primerni za obravnavo obolelih, v takih objektih tudi ni mogoče preprečevati medsebojnega prenosa okužb. In na tem področju se pristojni, ko je bil za to čas, niso dovolj dobro pripravili na drugi val. Prav tako se v zdravstvu ni poskrbelo za zadostno dodatno izobraževanje tistih, ki bi lahko priskočili na pomoč. Število postelj za bolnike s covidom-19 se je povečalo na račun postelj za druge bolnike. Zakaj so drugje bolj uspešni v spopadanju z epidemijo, čeprav imajo v nekaterih državah delujoč tudi javni promet in storitvene dejavnosti – ne vem. Vendar menim, da drugod niso nič bolj solidarni, kot znamo biti solidarni Slovenci. Tudi mi bi zmogli, če bi bil odnos tistih, ki nas nagovarjajo, drugačen. Kazen za neupoštevanje zaščitnih ukrepov bi morala biti zadnja stvar, ki bi se je posluževali, verjetno bi veliko bolje delovale pohvale."
So ljudje utrujeni in naveličani, saj vse traja že predolgo in mogoče zato popuščajo pri spoštovanju ukrepov?
"Utrujeni so zato, ker se povsod med prvimi novicami sliši in bere le o epidemiji. Življenje se je zaradi epidemije res ustavilo, ljudje pa si tega ne želijo, želijo si sprememb na bolje. Tudi zato bo treba ubrati povsem drugačen pristop spopadanja z epidemijo. Sama si ne predstavljam, da bi bil kdo tako nedojemljiv za napotke o samozaščitnem obnašanju in s tem ščitenju drugih, če bi bila komunikacija prava in če bi se bolj prisluhnilo epidemiologom."
Se pri sprejemanju in sproščanju ukrepov preveč upošteva zgolj zdravstveni vidik? Priča smo strogim ukrepov, a učinka ni?
"Seveda je nujno treba upoštevati zdravstveni vidik, a tudi druge. Imamo strokovnjake, ki lahko poskrbijo za bolne, a so tudi številni zdravi ljudje, ki doživljajo stiske, ker ne morejo delati, imajo znižan dohodek in se upravičeno počutijo pozabljene. Tu je treba najti ravnovesje. Tistim, ki so zaradi ukrepov doma, mora država izpad dohodkov kompenzirati ali vsaj vse obravnavati enako, ne da bodo ti utrpeli večjo škodo, kot če bi zboleli in bi bili deležni vseh nadomestil. Sicer bodo ljudje v stiski iskali rešitve, da ne bo ogrožena njihova eksistenca. Ljudje potrebujejo varnost in država jim jo mora zagotoviti. Vidimo pa, da se na nekatere tudi po šestih paketih pomoči še ni spomnila."
Tudi pri spremljanju števila okuženih smo nenehno priča spreminjanju kriterijev za testiranje. Koliko so ti podatki sploh lahko relevantni?
"Ozadja ne poznam, vendar pa taka nihanja vzbujajo nelagodje. Na spreminjanje kriterijev lahko vplivajo številne okoliščine in so zato tudi številke zelo različne in celo neprimerljive."
Ali je iz tega mogoče sklepati, da tudi predstavniki zdravstva, ki pogosto javno govorijo o utemeljenosti ukrepov, o vzrokih okužb ugibajo?
"Tega ne morem reči, ker nisem dovolj blizu dogajanju, sem pa sodelovala v veliko takih komisijah in vem, da je lahko delo tam zelo naporno, saj včasih sediš pet ur na sestanku, a si ob koncu spet na začetku. Kljub temu pa se mora vsak strokovnjak zavedati svoje vloge in odgovornosti, ki jo ima. Najbrž delajo v želji, da bi nam bilo najboljše, vendar ponavljam, najboljše in najširše usmeritve o tem, kako ukrepati, bi lahko dali predvsem zdravniki epidemiologi."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
