Šolsko okolje ostaja sovražno za mlade, ki se opredeljujejo kot LGBT-osebe. Le približno tretjina LGBT- dijakov in dijakinj oziroma 36,2 odstotka vprašanih se v šoli počuti varne. To je pokazala zadnja raziskava LGBT-mladi. Prebijmo molk v šolah, ki jo je v letu 2019 izvedlo Društvo informacijski center Legebitra. Raziskavo, v kateri so prek spletnega vprašalnika anketirali 600 LGBT-dijakov in dijakinj, v povprečju starih 17,4 leta, so predstavili v okviru festivala Parada ponosa, ki bo svoj vrhunec doživel s sobotno povorko skozi Ljubljano. Letošnji slogan parade je Uprimo se zatiranju.
Razlogi, zakaj šola za mlade LGBT-osebe predstavlja prostor, v katerem se ne počutijo varno, so različni; najpogosteje, 35,4 odstotka vprašanih je navedlo, da se ne počutijo varne zaradi svoje višine ali teže, 34,8 odstotka zaradi spolne usmerjenosti, četrtina pa zaradi svojega spolnega izraza, ki se manifestira preko oblačil, ličil, pričeske, telesne drže. Zaradi tega se najpogosteje izogibajo pouku športne vzgoje, kjer občutek nelagodja čuti več kot četrtina vprašanih, vsaj petina pa je zaradi tega začela izostajati tudi od pouka. Razlog, da se v šoli ne počutijo varne, so homofobne opazke. Več kot tretjina oziroma 38,9 odstotka vprašanih je poročala, da so bili homofobnih opazk deležni pogosto ali zelo pogosto. Pri tem je 15,5 odstotka dijakinj in dijakov povedalo, da opazke prihajajo večinoma od vrstnikov, skoraj polovica pa jih je dejala, da so jih deležni tudi od učiteljev in drugega šolskega osebja. Zaskrbljujoče je, kot poudarja Katja Sešek, ena od avtoric raziskave, da po poročanju dijakov učitelji in drugo šolsko osebje, ko so bili prisotni pri tovrstnem početju, najpogosteje niso ukrepali. 53,9 odstotka dijakov poroča, da osebje ni nikoli interveniralo, 12,8 odstotka pa jih je odgovorilo, da so učitelji intervenirali vedno ali skoraj vedno.
"Pričakujemo, da so v šolskem prostoru prav učitelji in šolsko osebje odgovorni za razreševanje in naslavljanje težav zaradi rabe tovrstnega jezika in govora," ugotavljata avtorici raziskave. Poleg Seškove je pri raziskavi sodelovala tudi Eva Margon, ki je navedla, da je 62,2 odstotka LGBT-dijakinj in dijakov poročalo o verbalnem nasilju, skoraj četrtina, 22,3 odstotka, je bila deležna tudi fizičnega nadlegovanja, kot je suvanje, porivanje, medtem ko je o fizičnih napadih poročalo 9,1 odstotka vprašanih. Nadlegovanje ali nasilje je šolskemu osebju prijavilo le 12,6 odstotka tistih, ki so bili deležni te vrste nasilja.Pri tem so povedali, da se je kot najučinkoviteje sredstvo pokazal pogovor učitelja ali drugega šolskega osebja s storilcem.
Avtorici na podlagi raziskave ugotavljata, da je podpora v šoli za LGBT-dijake zelo pomembna. K temu bi lahko pripomoglo šolsko osebje, ki bi LGBT-dijake in dijakinje podpiralo. Kajti tam, kjer se to dogaja, so bolj sprejeti. Pomembno bi lahko k podpori prispevala tudi učna gradiva, ki vsebujejo tovrstno tematiko, in pa šolski pravilniki, ki bi celostno obravnavali primere nadlegovanja in napadov. A je tega premalo, kakor tudi interesa šol po predstavitvi LGBT-vsebin. Kot ugotavlja predsednica Društva Parada ponosa Simona Muršec, je že prej bil krog šol, ki so si želele svoje učence in dijake seznaniti z LGBT-vsebinami, zelo majhen. Pod sedanjo vlado, ki skupaj z delom civilne družbe goji zelo sovražen odnos do drugačnosti in LGBT-vsebine enači z ideologijo, pa se je ta krog omejil le še na nekaj šol.
A mladi potrebujejo občutek varnosti in sprejetosti, zato avtorici raziskave za večjo sprejetost LGBT- mladih v šolskem okolju predlagata sistematično izobraževanje tako bodočih kot sedanjih učiteljev in drugega osebja o tematikah LGBT in preprečevanju medvrstniškega nasilja. Omenjene vsebine bi bilo nujno vključiti tudi v učne kurikulume tako na osnovnih kot srednjih šolah ter se povezati s strokovnjaki in LGBT-rganizacijami za ustvarjanje varnejšega prostora za te učence in dijake.
