Rad sem v gozdu, rad imam drevje. Drevesa se mi zdijo čudovita bitja. Sploh zdaj, poleti, vsakič znova spoznavam, kako prijetna je njihova senca. Zdi se mi, da ni boljše. Nismo še izdelali senčila, tende, ki bi bila kos krošnjam dreves. V vročini je nekaj najboljšega, kar se ti lahko zgodi, da si najdeš drevo in se umakneš v njegovo senco. No, morda bi jo kdaj zamenjal za malo vetra. Ko gledam ovce, kako sredi dneva in popoldne držijo v senci vsaj svoje glave, če je sence premalo, si mislim, da že vedo, zakaj. Saj imam rad sončno vreme, sončna svetloba je poživljajoča, a biti na soncu poleti ves dan je prav naporno.
Slovenija je dežela gozdov. Veliko različnih drevesnih vrst raste v njih. A se bojim, da se to hitro spreminja. Zaradi podnebnih sprememb so nekatere vrste ogrožene. Smreka, ki sicer ni avtohtona, ima raje hlad kot vročino, tudi suše ne prenaša prav dobro. Verjetno ni edina. Globalizirano gospodarstvo je k nam prineslo nekatere bolezni, ki redčijo druge drevesne vrste. Razraščajo se tujerodne vrste. Ali imamo pravico soditi, katere rastline, katera drevesa so "prava" in katera nezaželena? Saj smo jih večinoma mi prinesli. Nekatera so nam že čisto domača. Robinijo (akacijo) imamo že čisto za svojo. Pa se širi kot plevel in so jo k nam prinesli za utrjevanje brežin pred erozijo. Uspešna je, a hitro izpodrine druge drevesne vrste, ki ne rastejo tako hitro. Čebelarji nimajo žal besede zanjo, akacijin med je nekaj posebnega. Tudi les je trd in vzdržljiv, lep. Nekoč sem videl parket iz tega lesa in se mi ni zdel prav nič invaziven.
Ja, od akacije imamo korist. So pa druge vrste, ki jih ne moremo ali ne znamo pametno uporabiti in se nam zdijo odveč. Ko sem bil mlad, se mi še sanjalo ni o japonskem dresniku. Danes so kilometri savskega obrežja preraščeni z njim. Je to dobro? Je to slabo? Drugače je zagotovo. Mogoče bi slej ko prej nekako prišel tudi k nam, a bi trajalo, ljudje smo precej pospešili njegovo širjenje. Mama mi je povedala, da so se v njeni mladosti na Krasu zaradi bolezni posušili vsi bresti. Jaz ne poznam Krasa z bresti in ne morem imeti občutka, da je zdaj kaj narobe. Ko bodo izginili jeseni, ki jih redči bolezen, naši potomci tudi ne bodo žalovali za njimi, ker jih ne bodo poznali, ne bodo vedeli, da so nekoč tu rasli. Sprejeli bodo naravo, kot jo bodo spoznali, videli.
Pri nas je edini naravni biotop gozd. Če bi človek izginil, bi gozd prekril večino Slovenije. Torej so vsi travniki, gmajne, pašniki človeško delo, ne pa naravno okolje. Na to dostikrat pozabimo. Zemlja ni narejena po meri človeka in si je ne bi smeli lastiti, ampak jo samo uporabljati s spoštovanjem in kot dober gospodar.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
