Timotej Milanov
"V štiridesetih letih, odkar se ukvarjam s čebelarstvom, še ni bilo tako slabih razmer," ob današnjem svetovnem dnevu čebel pravi čebelarski mojster Štefan Šemen, ki se z dejavnostjo ukvarja v Melincih in na več drugih lokacijah v Prekmurju. Opozarja, da zaradi slabega vremena letos ne bo spomladanskega pridelka medu. "Tudi čebeljih paš, od sadnega drevja in regrata do vrb, leske, zvončkov ali čemaža, letos ne bo. Ne bo niti paše na oljni ogrščici. Naslednja paša bi morala biti na akaciji, gre za našo glavno pašo. Največ akacije je v Pomurju, kjer pridelamo 30 odstotkov vsega akacijevega medu v Sloveniji, kar je ogromno, če imamo srečo kot lani. A letos te paše prav tako ne bo. Razen lani je že devet let pred tem v glavnem ni bilo tako zaradi pozebe kot katastrofalnih temperatur in padavin. Še vsaj deset dni zaradi vremena ne bomo mogli narediti nobenih premikov glede prevoznih paš, s katerimi iščemo sortni med."
Podnebne spremembe
Vreme ogroža čebele tudi drugod po Evropi. "Na območjih, kjer ni dežja, kot na primer na Pirenejskem polotoku, pa so izjemno visoke temperature in suše. Zato tudi tam ni ustreznega izločanja medičine in čebelje paše," opozarja Kapun, kot tudi na divje opraševalcev, kot so čmrlji in čebele samotarke. "Tudi vsi ti rabijo medičino in nektar pri lastnem prehranjevanju, pa zanje nihče ne poskrbi. Lahko se zgodi, da bo velik del mladega rodu pomrl, posledično se bo lahko količina teh divjih opraševalcev v naravi prepolovila, kar bi bila velika katastrofa. To je odraz podnebnih sprememb, v povprečju se je temperatura že dvignila za okoli dve stopinji, zato sadno drevje hitreje zacveti, a je potem posledično bolj podvrženo zmrzalim. Ob še več vremenskih ujmah se tako čebelam kot divjim opraševalcem v prihodnosti ne obeta nič dobrega."
A tudi za naprej so napovedi po besedah Šemna slabe: "Mali in veliki kapar se v teh razmerah ne razvijata, smreka v nižinah medi istočasno z akacijo, torej je ta čas že minil. Prav tako se ne morejo v teh razmerah razvijati niti uši. Zato me takšna napoved za gozdno pašo tudi skrbi, saj ne bo niti mane. Tudi pri kostanju in lipi je še vse v božjih rokah."
Kot pojasnjuje, morajo v takšnih razmerah čebelarji čebelam pri prehrani pomagati s sladkornimi mešanicami: "Naredimo raztopino v razmerju tri proti dva v korist sladkorja in jo dajemo čebelam. Ker pa nekaj mesecev ni bilo nektarja in cvetnega prahu iz narave, se bojim, da je lahko takšno umetno hranjenje škodljivo tudi za čebele." Pri tem pazijo, da dajejo čebelam toliko hrane, da je imajo dovolj za preživetje: "Rezervo morajo imeti, moramo pa paziti, da ne pride sladkor v med. Saj imamo v tem primeru že problem ponaredka medu." Na teden dni čebelam dajo od 1,5 litra do 2 litra sladkorne raztopine na panj.
Brez čebelarjev bi čebele umrle od lakote
"Čebele so na izjemno veliki preizkušnji, ker v naravi dobesedno ni nobene medičine in mane. Zaradi tega stradajo. Če ne bi bilo čebelarjev, ki pomagajo z dražilnimi krmljenji, bi lahko v letošnjih razmerah, ko bi spomladi sicer moralo biti cvetja v izobilju, čebele začele zaradi lakote odmirati," pravi direktor Kmetijsko-gozdarskega zavoda Murska Sobota in strokovnjak za čebelarstvo dr. Stanko Kapun. "Ocenjujemo, da se je upočasnil razvoj, kar se tiče zalege. Tudi vsi čebelarji, ki se ukvarjajo z vzrejo matic, so zaprepadeni, saj se matice zaradi vremenskih razmer ne morejo oplajati. Kot vemo, se matice oplajajo na višini okoli 50 metrov in okoli dva in pol kilometra od panja. Zelo pomembni so tudi troti, ki bi sicer v krošnjah čakali te matice, zdaj pa zaradi hladnega vremena sploh ne zapustijo panjev. Torej je tudi oplodnja matic na veliki preizkušnji."
Večji stroškovni pritiski
Vse tegobe predstavljajo tudi s stroškovnega vidika velik problem za čebelarje, ki morajo kupovati dragi sladkor in z njim krmiti čebele, če želijo, da te preživijo, poudarja Kapun. "Velike težave smo imeli tudi z zmrzaljo, saj je takrat, ko je začelo cveteti sadno drevje, bila nekaj dni zapovrstjo pozeba. Vidimo tudi, da akacija ni tista, ki bi zmogla nadomestiti pašo na sadnem drevju. Tako je letos pod vprašajem tudi rentabilnost reje čebeljih družin oziroma tega, koliko čebelarjev se bo v prihodnje sploh odločilo za vzrejo teh. Razen lani so pred tem štiri leta zapovrstjo čebelarji delali z izgubo." Za samo proizvodnjo medu to po besedah Kapuna pomeni, da Slovenija na tem področju ne bomo samooskrbna: "Od nekod bomo morali uvažati poceni med, najverjetneje iz tretjih držav."
Med z oddaljenih celin
Danes je možno na slovenskih trgovskih policah najti med z oddaljenih celin, ki je cenovno ugodnejši od domačih izdelkov, a je potrošniku pomembno tudi poreklo. "Tisti, ki da kaj nase, je zelo pozoren na kakovost in na označbo porekla na embalaži. Najboljši je med s tistega območja, na katerem človek prebiva, ker sta tam specifični flora in favna, ki se jima tudi mi prilagajamo, to pa se odraža tudi v medu. Zato je priporočeno uživanje medu, ki izvira z območja, na katerem človek živi," pravi Šemen.
Čebelam pomagajo, a če pride sladkor v med, je problem ponaredka
Po njegovih besedah je tudi pomembno, da so čebelarji z evropsko zakonodajo delno dosegli ustreznejše označevanje porekla medu. "Prej je bilo lahko na embalaži navedeno, da gre za mešanico medu iz in izven EU, smo pa dosegli, da mora biti natančno navedeno, da gre na primer za med iz Čila." Obnašanje potrošnikov se sicer spreminja, a cena ostaja pomemben dejavnik, pravi: "Če ljudje nimajo denarja, raje kot enega domačega kupijo tri ponaredke medu. Ta stane manj, a lahko se vprašamo, kaj v tem primeru jemo."
Uspešna družinska čebelarstva
V Čebelarstvu Šemen sicer delajo s 700 do 800 panji in imajo šest čebelarskih kamionov. V enem panju je okoli 50 tisoč čebel. Pravi, da čebelja vojska rabi hrano, v nasprotnem primeru ni učinka, saj životari. Sladkor na dolgi rok ne more biti nadomestilo za hrano iz narave, z njim ji le pomagamo prebroditi krajše časovno obdobje, skrbi pa ga tudi, da bi lahko kmalu izbruhnile čebelje bolezni in da sta ponekod že prisotni poapnela zalega in nosemavost, lahko pa bi se pojavili pohlevna gniloba in huda (ameriška) gniloba. "To lahko pomeni katastrofo za čebele, posledično pa tudi za človeško populacijo, o čemer danes nihče ne razmišlja. Sam moram žal po štirih desetletjih izkušenj že zaradi preventive pomisliti tudi na takšen scenarij."
Ta pa bi pomenil tudi upad čebelarske dejavnosti v Sloveniji in konec številnih uspešnih družinskih čebelarskih zgodb, ki so iz prostočasnih dejavnosti prerasle v resen posel, kot pri Šemnu, ki se je s čebelarstvom profesionalno ukvarjal dvanajst let in vzpostavil tudi polnilnico medu. Danes večje količine medu dobavljajo Mercatorju, izvažajo tudi v Švico in arabske države. Šemen, ki se je v čebelarstvo usmeril po stečaju Mure, kjer je bil zaposlen, je v Melincih ustvaril širšo ponudbo apiturizma. Gostje lahko tam tudi prenočijo in počivajo prostorih z aerosolom, ki ga skozi posebne odprtine dovajajo iz bližnjih panjev.
