(FOTO in VIDEO) Bili smo med vojaki v Vipavi, se z njimi urili in se skušali priučiti čim več tudi za civilno življenje koristnih veščin

Vprašanje, ali bomo zmogli in ali nam bo kaj prihranjeno, kmalu po prihodu v Vojašnico Vojka Premrla ni bilo na mestu. Zato pa je bil toliko bolj odgovor predstavnice za odnose z javnostmi Slovenske vojske (SV) Mateje Trošt, da je vse odvisno od stopnje naše pripravljenosti. In tako smo, člani novinarskih in fotoreporterskih ekip, tudi Večerove, vkorakali v vipavski veščinski center pod poveljstvom Iztoka Stavanje. Pretekli petek, ko je temeljno vojaško usposabljanje zaključila in prisegla nova generacija kandidatov za pripadnike SV, smo na lastni koži ugotavljali, kako se je (iz)uriti za vojaka oziroma vojakinjo.

Inštruktorji osmišljajo in motivirajo

Začeli smo z jutranjim, ne pretirano zgodnjim postrojem s pripadniki generacije februar, tudi z obrambnim ministrom Matejem Toninom, in poti nazaj ni bilo več, začeli smo kondicijsko bojno vadbo. Tek v krogu, kolena visoko, vojaški poskoki, kmalu so prišle v igro uteži, plazenje pod živim mostom in vleka partnerja z ene strani zelenice na drugo. Povzdigovanje inštruktorjevega glasu, ko nam je začela pehati moč, ni bilo razumljeno negativno, prej stimulativno. "Na udeležence usposabljanj ne gledamo kot na številke. Nekateri svojo življenjsko pot še iščejo, mi pa smo tukaj, da jih usmerjamo in motiviramo," nam je dejal Anže Golob, ki vojski služi že osmo leto, kot eden od osmih inštruktorjev pa je pospremil tudi to generacijo. "Predajamo znanje, jih urimo in učimo postopkov ter smo z njimi od prvega do zadnjega dne. Kandidata oblečemo, ga naučimo pravil, kako ravnati v vojaškem svetu in ravnati z orožjem," nam je pojasnil in dodal, da se je z leti program prilagodil na mlajše generacije, tudi inštruktorji pa da so svoj pristop spremenili. "Kandidatom in kandidatkam skušamo približati koncept timskega duha, dela v skupini. Vojaško služenje skušamo osmisliti."

Usposabljali smo se na trenažerjih, od blizu spoznali postopek postavljanja vojaškega bivaka, preizkusili smo se v metu ročne bombe. Daljšemu teoretskemu uvodu in nazornemu prikazu vaje smo samozavestno prikimavali, praksa pa je bila nekaj povsem drugega. "Če bi bilo to na terenu in bi bila bomba prava, bi bila - mrtva," nas je na realna tla pribil eden od inštruktorjev in v hipu povlekel k popolnemu fokusu, ki ga je kdaj umanjkalo. A ne vojakom in vojakinjam, ki so dosledno sledili navodilom.

Če imaš močan karakter, boš uspešna

Tako tudi pri sestavljanju in razstavljanju orožja, puške FN F2000S in pištole Beretta M92FS, kjer smo ob neuspelih poskusih pomoč iskali pri (bodočih) pripadnikih in pripadnicah, ki so nam "krili hrbet". "Ste tudi vi potrebovali toliko časa, da ste se priučili zahtevnejših tehničnih stvari?" smo vprašali Anjo Hrnčič, ki je že prestala trimesečno usposabljanje. "Niti ne, je šlo kar hitro," je odvrnila in pritrdila, da je tam z dolgoročnim ciljem, služiti domovini. V tokratni generaciji je priseglo 58 kandidatov, med njimi je bilo enajst žensk. Zato smo Hrnčičevo, ki je avtomatizirano demonstrirala, kako naj vzmet, cev in druge dele pištole sestavimo nazaj v celoto, vprašali, ali ženske v času urjenja kakorkoli občutijo, da so v manjšini. "Morda je bolj naporno, ker usposabljanje za nas ni nič drugačno in se je zato treba še bolj dokazovati. Ampak tu smo vsi enaki," je skozi smeh povedala, skomignila z rameni in na mizo pristavila v hipu - v nekaj sekundah namreč - sestavljeno orožje.

"Če si ženska z močnim karakterjem, boš prav tako uspešna. Vojak je vojak. Treba si je biti na jasnem, zakaj smo tukaj," je bila odločna še ena vojakinja Neža Curk. V pripadnosti SV vidi več od surovega treninga in učenja discipline, reda, ravnanja z orožjem, osvajanja veščin …: " Vsi se zavedamo, da imamo družine, svojce in da, če bi se karkoli zgodilo, smo prvi, ki smo pripravljeni pomagati."

Ponos in odgovornost služiti vojski

Po okoli osmih mesecih v vipavski vojašnici je vojak Tim Dobrajc, ki ga je tja prignala koronavirusna situacija, prepričan, da je sprejel pravo odločitev: "Pridobiš izkušnje, ki pridejo prav tudi v civilnem življenju. Predvsem pa mi je všeč delo in seveda to, da lahko nosim uniformo." Ni pa vedno preprosto, nam je medtem priznala vojakinja Eva Škrbinek: "Fizični napor je tisto, kar deluje najtežje, moraš biti pa tudi psihično pripravljen, da lahko slediš izzivom in na koncu postaneš vojak." Na vprašanje, ali jo je kdaj prešinilo, da bi dvignila roke in prenehala, pa tako: "Te zadeve moraš prebroditi in iti naprej. Sem pa vsak dan pomislila, da morda ne bo šlo. Ampak če imaš poleg sebe ljudi, ki te podpirajo in so v isti situaciji, gre toliko lažje in počutiš se bolje."

Po tem, ko smo v vojašniški menzi okusili še tam pripravljen obrok, vključno z vipavskimi češnjami, smo pospremili še zaključek 14-tedenskega programa usposabljanja. Slovesno zaprisego so si ob razrahljanih protikoronskih ukrepih lahko ogledali tudi njihovi najbližji. "Ponosni smo, da je prisegel SV, ponosni smo, da bo služil domovini. V današnjem svetu, kjer ni morale in poštenja, je biti vojak ponos in odgovornost," nam je dejal Stanko Preradovič, oče enega od kandidatov generacije, ki jo bo že julija nasledila nova. V Vipavi, tudi v Murski Soboti in Bohinjski Beli, se bodo mladi do 30. leta podali v 13-tedensko urjenje in nastopili kot del prenovljenega koncepta enotnega usposabljanja za vstop v vojsko na podlagi prostovoljnega služenja vojaškega roka.