(FOTO) "Fante iz najbolj nevarnih krajev smo pobrali. Nismo vedeli, kam točno gremo, kje bomo nastanjeni in ali bomo na varno sploh prišli"

Igrišče z umetno travo nasproti osnovne šole na Vrhniki so zasedli mladi fantje v črnih dresih. Žoge so na eni strani igrišča frčale sem ter tja, druga skupina se je ogrevala na drugi strani. Na tisto mrzlo jutro so skakali še bolj kot sicer, da bi se le čim prej ogreli. "Skoraj vsak dan se z avtobusom iz Logatca pripeljemo sem. No, včasih treniramo tudi kar na tamkajšnjem igrišču, včasih pa trening zaradi tekme tudi izpustimo," je povedal Vladislav Lungu, trener ukrajinskih nogometašev, ki so se pred tedni z avtobusom pripeljali v Slovenijo. "Nujno je bilo, da te fante spravimo čez mejo. To so športniki s tamkajšnje nogometne akademije, kjer delam tudi jaz in kjer trenira moj sin. Fante iz najbolj nevarnih krajev smo pobrali in z avtobusom odpeljali. Nismo vedeli, kam točno gremo, kje bomo nastanjeni in ali bomo na varno sploh prišli. Vsi dogovori so potekali po poti. Sprva smo mislili, da bi šli v Moldavijo, ki je tudi moja domovina, pa bi bilo to prenevarno. S Slovenijo imam stike, saj sem tukaj sedem let tudi treniral. Bila je možnost, da pridemo sem," je pojasnil. Za pot so potrebovali 48 ur, saj so kar 30 ur čakali na mejnem prehodu. Poleg 36 mladoletnih nogometašev, starih od enajst do sedemnajst let, je prišlo še nekaj drugih zaposlenih na akademiji - administrativne delavke, kuharice, zraven so tudi njihovi otroci, celo dojenček. Voznik avtobusa pa se je moral nemudoma vrniti v Ukrajino. "Vsi skupaj smo zdaj nastanjeni v dnevnem centru v Logatcu. Zelo smo zadovoljni z oskrbo in hvaležni smo za vso pomoč, ki nam jo namenjajo," je še dodal trener Lungu, ki je zdaj skrbnik mladoletnih fantov.

Ko vidijo žogo, vojno odmislijo

"Takoj drugi dan po prihodu smo začeli trenirati. Naš cilj je bil, da fante čim prej zaposlimo, da ne razmišljajo ves čas o tem, kaj se dogaja v Ukrajini. In res, med igro pozabijo. Ko vidijo žogo, res odmislijo vse. Ob nogometu se sprostijo," opisuje trener. Pravi, da se s svojci redno slišijo. "Njihovi starši so ostali doma, v vojni. Vsak dan jih kličejo, da so potem malo bolj pomirjeni. Zjutraj se vsi najprej slišijo s svojimi, potem gremo na igrišče," nadaljuje. "Težko jim je, a zanje trenutno ni druge boljše možnosti. Vseeno vsi upamo, da se bomo čim prej lahko vrnili domov." Le to si želi tudi 16-letni Artem iz Odese: "Strah me je, kaj bo doma. Vsak dan se slišim s starši, skrivajo se v zaklonišču. Upam, da bo tega čim prej konec. Rad bi se vrnil domov."

A kot vse kaže, se tako kmalu vendarle ne bodo mogli vrniti. Dokler bodo v Sloveniji, bodo seveda še naprej lahko nemoteno uporabljali igrišče, na pomoč so jim priskočili tudi trenerji NK Vrhnika. Ti otroci pa bi zraven treningov tudi morali hoditi v šolo, a za zdaj v izobraževalni sistem ni vključen noben begunski otrok iz Ukrajine. "Otroci morajo v šolo, in to čim prej. Pa četudi ne bodo nič razumeli," je prepričana ravnateljica Osnovne šole 8 talcev Logatec Karmen Cunder. "V taki situaciji je nujno, da so v šoli, tako zaradi okolja in vključenosti kot zaradi reda, ki ga s šolo dobijo," nadaljuje. In kje se zapleta? Zakaj po več tednih ti otroci še vedno niso pri pouku? Kot kaže, se zatika, ker ti begunci še niso zaprosili za mednarodno zaščito. "Ko je to urejeno, iz azilnega doma takoj kontaktirajo z nami in naslednji dan so otroci že vključeni v izobraževanje. Takšna je bila tudi praksa ob prejšnjem begunskem valu, ko smo na šolo sprejemali otroke iz Sirije," pojasni ravnateljica. O postopku vključitve ukrajinskih otrok so bile šole v petek obveščene tudi z okrožnico.

Upajo, da je med begunci tudi kakšna učiteljica

Na OŠ 8 talcev pričakujejo otroke iz Ukrajine in nenavadno se jim zdi, da traja vključitev tako dolgo. Vladislav Lungu je povedal, da za zaščito še res niso zaprosili, saj da je situacija tako nepredvidljiva in do zdaj sploh niso vedeli, kaj naj storijo. Kot je dodal, bodo to v prihodnjih dneh vendarle storili. A dogovori z obema logaškima šolama - OŠ 8 talcev in OŠ Tabor - že potekajo. "S predstavniki ministrstva smo na zvezi in ves čas govorimo o možnih scenarijih," razlaga Cunderjeva. Pravi, da se bo tej unikatni situaciji treba prilagoditi drugače.

Obe osnovni šoli imata sicer veliko prostorsko stisko, vsi razredi so polni in ob prihodu nogometašev bi šlo večje število otrok v iste razrede, kar pa lahko pomeni velik izziv. "V sedmi razred ne moremo kar tako vključiti 15 novih otrok," pravi ravnateljica. Neuradno zato razmišljajo o novih ločenih razredih, po tihem računajo tudi na to, da je med begunkami kaj učiteljic, tako bi lahko pouk za te otroke organizirali kar v ukrajinščini.

V običajnih protokolih se begunski otroci sicer najprej udeležijo 20-urnega tečaja slovenščine, nato pa jih počasi vključujejo v razrede. "Seveda jezika v tem času ne razumejo povsem, je pa to prvi korak. V povprečju tujci potrebujejo tri leta, da pouku lahko sledijo. Morda bo pri Ukrajincih kaj lažje, saj gre za slovanski jezik," razmišlja ravnateljica. Vse to so zdaj nove okoliščine. "Ko smo imeli begunce iz prejšnjega vala, so pri nas ostajali le kratek čas. Kako bo zdaj, ne vemo. Nimamo ideje, ali bodo ti otroci pri nas en mesec, eno leto ali stalno. Prav zato je tokrat še težje organizirati pouk. Če po najboljšem scenariju tukaj ostanejo do poletja, potem je res nesmiselno, da imajo pouk v slovenščini. Ker pa se vse bolj zdi, da se čez pol leta ne bodo mogli vrniti domov, je smiselno, da se vključijo v naš učni proces."

Ekipa nogometašev pa se zanaša tudi na šolanje na daljavo. Kot pravijo, zdaj pouka tudi v Ukrajini ni, a na ravni države potekajo dogovori, da se bo ta kmalu nadaljeval na daljavo. Ravnateljica Karmen Cunder pravi, da bi tudi to bila ena od možnosti, a o tem se morata uskladiti naše in ukrajinsko šolsko ministrstvo. "Naj Ukrajina pove, kakšen je njihov interes. Kako si predstavljajo šolanje svojih otrok. Če so sposobni izvajati pouk na daljavo, bomo mi zagotovo priskrbeli prostor in opremo," zatrdi.

Nekateri begunski otroci dobijo rejnike, niso pa kandidati za posvojitev

Ob povečanem valu beguncev se veča tudi pripravljenost ljudi, ki želijo pomagati. Številni so ukrajinskim družinam ponudili prenočišče, na družbenih omrežjih pa se oglašajo tudi taki, ki bi skrbeli za otroke brez spremstva. Vendar pa na ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti pravijo, da potreb za to, vsaj za zdaj, ni. Skupina nogometašev je tukaj skupaj s trenerjem, drugi otroci pa so v spremstvu vsaj enega izmed staršev.

"Kadar pa vendarle pridejo otroci brez spremstva, se jim najprej zagotovi namestitev, nato dobijo zakonitega zastopnika. Ko so papirji urejeni, lahko ostanejo v skupnih nastanitvah, dobijo pa tudi možnost, da so nameščeni pri rejniški družini, če je kakšna primerna in na razpolago," je povedal direktor direktorata za družino Dušan Mikuž. Za zdaj potreb po rejniškem varstvu sicer ni, a Mikuž vseeno poziva, naj se na centru za socialno delo prijavijo tisti, ki bi želeli opravljati to plemenito poslanstvo. Seveda gredo najprej vsi kandidati skozi preverjanja in izobraževanja, kasneje pa primernost preučujejo še za vsakega otroka posebej. "Pri prejšnjem begunskem valu se je interes za rejništvo med ljudmi nekoliko povečal, a takrat potrebe v resnici niso zrasle," doda. Kako bo v tem begunskem valu, še ni jasno.

Četudi lahko kak par begunskemu otroku ponudi začasno varstvo in zaščito, pa ga nikakor ne more posvojiti. Uradnega postopka posvojitve namreč z državo, ki je v vojni, ni mogoče izvesti. Tako določajo priporočila Visokega komisariata Združenih narodov za begunce. V tovrstnih razmerah je namreč najbolj pomembno, da se ustrezno poskrbi za varnost otrok, da se jim zagotovijo ustrezna namestitev, pomoč in oskrba. Večina otrok beguncev namreč niso sirote in najprej potrebujejo primerno začasno oskrbo s ciljem ponovne združitve s svojimi družinami. Stališče je tudi, da je za take otroke bolje, da ostanejo vsaj s svojimi sorodniki, kot da se jih popolnoma izloči iz sorodstvene mreže. Preden se razmišlja o možnosti posvojitve takega otroka, je nujno, da se najprej usmerijo vsi napori k temu, da poiščejo otrokove starše oziroma druge sorodnike. To pa je v kriznih situacijah nemogoče.