Alenka Strdin Košir je zdravnica, ki zadnje mesece vodi srce covid operacije v UKC Maribor in ji je ob tem uspelo pisati še dnevnik, ki je mnogim, ki dvomijo o delu njenega oddelka, odstrl pogled na razmere v covid intenzivni terapiji in bolezen covid-19 nasploh. Tokrat je bila naš vodič po prostorih, kjer se najtežji bolniki s covidom borijo za življenje - ali bolje, kjer se ekipe zdravnikov, medicinskih sester, specializantov, študentov trudijo ohranjati in vrniti življenja ljudi z najhujšimi zapleti koronavirusne bolezni.
Ljudje v skafandrih dajejo občutek nezemeljskega, komunikacija skozi steklo teče z očmi in prsti na rokah
Rošade in tetris med enotami
Od oktobra so v UKC Maribor nastale tri nove intenzivne enote. "Sem smo prišli s šestimi bolniki in potem smo v desetih dneh oddelek napolnili do 24. Začeli smo iskati drugo lokacijo in nekdaj navadne bolniške sobe so danes intenzivne. Pridobili smo 16 postelj, ki so se napolnile prav tako v desetih dneh. Od tega tedna je nato pričela delovati še tretja enota, kjer ima prostor neinvazivna intenzivna terapija - torej bolniki niso čisto uspavani, to so bolniki, ki niso intubirani in bodo morda zmogli z manj agresivnimi oblikami podpore. Tako imamo sedaj 40 intenzivnih in deset polintenzivnih enot. A če se sliši enostavno, v resnici ni. Sobe so razdeljene in razpršene v dveh nadstropjih," v preoblačilnici med nameščanjem obveznih oblačil, maske in očal našteva Strdin Koširjeva.
"Ravno smo dobili klic, da pripeljejo novega bolnika, zato bomo pacienta, ki je relativno stabilen, peljali v polintenzivno enoto in tako bomo lahko pripravili posteljo za 40-letnega bolnika, ki prihaja k nam. To delamo cel dan." Okrog nas vse hitro poteka. Rošade, tetris med tremi enotami in večna koordinacija so konstanta. Zunaj zastekljenih bolniških sob z uspavanimi bolniki venomer kdo hiti, sprašuje, prestavlja stvari, v sobah pa je videti bolj umirjeno. Ljudje v skafandrih dajejo občutek nezemeljskega, komunikacija skozi steklo teče z očmi in prsti na rokah, pa seveda s komunikatorji in tudi bolj enostavno - z bejbifoni.
Najmlajša bolnica je bila stara 25 let, sicer pa so bolniki stari 40 let in več, pove zdravnica. Kaj se je spremenilo od prvega vala? "O deksametazonu je sedaj jasno, da pomaga, smo v fazi, da zvišujemo deksametazon pri bolnikih, pri katerih je očitno, da prijema. Pa tudi do intenzivne terapije pride manjši del bolnikov, na oddelku jim uspe zadržati več ljudi, pri nas pa je čas ventilacije krajši in preživetje je boljše. Že okrog 80 bolnikov smo imeli v drugem valu in od tega jih je 34 že šlo domov. Ne od nas na oddelek, ampak prav domov. Le štiri smo premestili v druge bolnišnice."
Zanimiva je tudi krpanka osebja raznih specialnosti in subspecialnosti, praktično iz vseh koncev bolnišnice - delajo internisti, specialisti ORL, sestre s plastike, z internistične intenzive, inštrumentarka iz operacijskega bloka, ljudje z anestezije, dermatologije, kirurške intenzive, specializantka pediatrije, prišel je tudi pediater iz primarnega zdravstva. Koliko se lahko zanesejo na nove prišleke? Recimo študente? "Na začetku nič. A vsak par rok pride prav. Če ne drugega, bomo študente porabili za fizično delo. Vse paciente obračamo na nekaj ur in za to potrebuješ štiri do pet ljudi. Pri vsem je najbolj pomemben načrt. Preden greš noter, moraš natančno načrtovati, kaj boš delal, kako dolgo boš notri. Sestre gredo zjutraj opravljat nego, mi pridemo kasneje na vizito. Včasih se zgodi, da je kdo notri sedem ur. Zato moramo paziti drug na drugega. Zelo težko je tudi, če se zgodi kaj nujnega in je treba hitro ukrepati. Tako imamo posebej opremo za urgenco."
Ni vprašanja, ki bi ostalo neodgovorjeno
Čez vikende so delavniki dvanajsturni, med tednom imajo sestre osemurne delavnike, zdravniki pa delajo ali dopoldne ali popoldne plus v noči, ki sledi. V osrednji enoti, kjer leži 24 kritično bolnih pacientov, dela dopoldne osem zdravnikov in 15 sester, popoldne in ponoči štirje zdravniki in 12 do 15 sester. "Daleč najbolj nam manjkajo intenzivistične sestre, imamo jih tako malo, da v bistvu dela ena na sobo in koordinira delo z drugimi - anesteziološkimi, ki so precej uporabne, in preostalimi. Intenzivistične sestre so zlata vredne," pravi Strdin Koširjeva.
Težava je tudi transport s covid oddelka do intenzivnih enot. "Ljudi opozarjamo, da vozimo covid bolnika, ampak tudi če na veliko piše covid, če je zaprto in označeno pa če opozarjamo, da gre za covid, se ne ustavijo za pet minut. Ampak tudi za to bomo našli rešitev, za vse smo že," se zasmeji Strdin Koširjeva in naju s fotoreporterjem vodi v drugo enoto, mimo sester, ki jih mimogrede okuži z nasmehom. Minilo bo, saj bo minilo, z nasmeški sporočijo sestre in zakoličijo: "Doktor Strdinova je res motivator!"
"Veste, kaj je najtežje? Najtežje jim je to, da dela ne morejo opraviti tako, kot so navajene. Od začetka nas učijo standardov, standardov in še enkrat standardov, sedaj pa ne moremo delati po standardih in res je težko. Imamo viber skupino in dnevno beremo, kako je težko, ker niso postelje postlane v redu, ker terapija ni dana na uro, ker preprosto ne uspejo. Povrhu ves čas koga učijo, ko pa jih naučijo, gredo drugam," pripoveduje vodja na prehodu do kardiokirurgije.
Je pa ves čas na oddelkih veliko dobre volje in elana. Ko kdo predstavi težavo, vsaj trije najdejo rešitev zanjo in ta pingpong traja ves čas. Ni vprašanja, ki bi ostalo neodgovorjeno. In mantra - samo vzdržati moramo, ni druge: "Pa četudi iz bolnice ne moremo vzeti praktično nikogar več, prihajajo samo še bolniki."
Ventilatorji v okvari
V posebni sobi stoji vrsta ventilatorjev. Nekaj jih je namenjenih vračilu, nekaj je siriusmedov, rešitev iz državnih rezerv torej. Povedno in simbolno tičijo v kotu sobe z velikanskimi napisi V okvari. Soba, kjer smo lani z mariborskimi kardiologi razpravljali o vrhunskih operacijah v evropskem merilu, je sedaj oddihovalnica - prostor, kjer je zagotovljene pol minute za požirek vode.
Improvizacija, improvizacija ...
"Tukaj dobimo pacienta," se kot alarm oglasi glas s hodnika, kjer bi sicer sprejemali bolnike s težavami na srcu, sedaj pa je covid enota. Druga covid enota je bistveno manj odprta in prostorna kot prva, ki je služila intenzivnemu namenu že prej. Namesto velikih steklenih sten, ki zagotavljajo dober nadzor nad dogajanjem, so tukaj za opazovanje sobe z bolniki na voljo le stekleni deli vrat. Stiki vrat sob z bolniškimi posteljami so prelepljeni z lepilnim trakom.
Da so navadne bolniške sobe spremenili v intenzivne, so na oddelku še pred nekaj tedni brneli stroji. Prebijali so stene, iz kopalnic so naredili prehode, zaradi cevi, ki je delavci niso mogli prerezati, premikanje po sobi "popestri" stopnica, čez katero sedaj stopajo. Na koncu hodnika stoji ekipa v vijoličnih oblačilih in s črnimi maskami na obrazu. "Obračat gremo pa en sprejem imamo," povedo specializanti kirurgije v polni opremi.
"Mi smo vedno dobre volje!" oznani eden od diplomiranih zdravstvenikov iz intenzivne kirurške enote. "Oni so najbolj iskana roba ta hip. Lažje je dobiti zdravnike, najtežje pa intenzivistično sestro. Njih ni. V resnici bi se morala zelo drago prodati, kot Messi ali Ronaldo," se smeji šefica. "No, ja, bolj kot Tavares," pravita Matej Gaube in Helson Mustafi in pričneta primerjati intenzivno številko ena in improvizirano dvojko. "Tam je bolj prostorno, tukaj pa je vse natlačeno, ultrazvok, dušikov oksid, aparat in trije ljudje, ki stojijo okoli." O pravih standardih ne razmišljajo več, raje so jih pozabili, pravijo. "Včeraj sem slučajno ujel posnetke nove intenzivne v Ljubljani, pa sem pomislil: kaj pa je to? Nogometno igrišče? Vse je odprto, imajo pregled nad bolniki. Saj mi imamo kamere, ampak ni enako."
"Več nismo sposobni, nimamo ljudi"
"Vsako mesto za bolnika ima priključek za plin, zrak, vakuum, elektriko, ki mora biti zavarovana z generatorjem, saj v prav nobeni aparaturi ne sme zmanjkati elektrike. Nikoli. In montirali so nam dodatno kisikovo postajo, ki dodatno napaja sistem," pravi Strdin Koširjeva. Tudi vakuum pomagajo zagotavljati prenosne naprave. "Navadna soba ima tri vtičnice, a mi jih pri enem samem bolniku potrebujemo deset, pa si predstavljate obremenitev," pravi vidno utrujen Mustafi. Ko pridete domov, gledate Mash? "Ne, takrat spimo," se zasmejita zdravstvenika.
Tretja intenzivna enota je v prostorih nevrokirurgije, ki so jih pred tem ravno prenavljali in so bili, preden so postali intenzivni, prazni. Nevrokirurgi so sedaj prestavljeni na urologijo. Tukaj ležijo bolniki, ki niso na ventilatorjih in niso uspavani, ampak gre za polinvazivno intenzivno terapijo. Tamkajšnja ekipa je začela delati dan pred našim obiskom. Vodi jo Igor Roj, sicer glavni zdravstvenik na kirurgiji. "Prostovoljno se je javil, da bo vodil še to enoto, kar je že velikokrat obžaloval," se smeji vodja. Pomagajo mu dva specializanta onkologije in študenti medicine, na tem oddelku pa pomagajo tudi respiratorni fizioterapevti iz cele bolnišnice. Med piskanjem aparatur, zvonjenjem telefonov pogovor spet teče po pozitivnem voznem pasu, kljub temu močno upajo, da jim dodatnih dveh sob, ki sta še na voljo, ne bo treba uporabiti. "Več nismo sposobni, nimamo ljudi," zaključi Strdin Koširjeva, zdravnica, organizatorka in glavna motivatorka klobčiča prostorov, krpanke osebja in komunikatorka. In še doda: "Komaj čakam, da bo popoldan, ko bom lahko odšla delat z bolniki. Takrat vse skupaj dobi smisel."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
