Dan smo preživeli na policijski akademiji: Če vas ropajo, si zapomnite storilčev obraz

Pred višjo policijsko šolo sem bila že pol ure pred dogovorjenim terminom. Ob misli na može v modrem se marsikomu naježi koža, druge pa celo postane strah. In sama nisem nikakršna izjema. Čeprav se zavedam, da te zaradi zamujanja na sestanek denimo ne morejo strpati za rešetke, se tega dopoldneva vseeno nisem mogla otresti misli, da se "policiji pač ni dobro zameriti." Sledilo je živčno prestopanje z ene noge na drugo, pa popravljanje frizure in grizenje nohtov. "Ja dajto no, kaj pa stojite tukaj na mrazu, pridite noter, na kavo in čaj," me je, skupaj z drugimi novinarskimi kolegi, v notranjost telovadnice naposled povabil prijazni ženski glas. Aja? Nič valjanja po potokih in kobacanja po gozdovih? Pa dirjanja za pobeglimi roparji? Seveda ne. "V nekaj urah je nemogoče prikazati vse, kar delajo policisti. Vseeno pa boste spoznali štiri glavna področja znanj in sposobnosti, ki jih mora imeti vsak," so nadaljevali. In smo šli.

Je policist lahko zavaljen?

Višji policijski šoli se lahko pridružijo le tisti, ki najprej uspešno opravijo sprejemne izpite. Med osnovne kvalitete bodočih policistov sodi tudi dobra telesa pripravljenost, kandidati morajo pred vpisom opraviti pet preizkusov fizične zmogljivosti. "Tiste, ki so na fizičnih testih uspešni, še isti dan peljemo na psihološke teste," postopek opiše profesor športne vzgoje Zlatko Pincolič, a zaskrbljeno poudari, da se bodoči policisti za fizični preizkus ne zavzamejo dovolj. "Nekateri pridejo popolnoma nepripravljeni, niti enega testa ne opravijo uspešno. Takim sicer mirno pustim, da se preizkusijo v vseh disciplinah, a jim na koncu pač povem, da to ni bilo dovolj. Ni dovolj, če greš ti malce trenirat 10 dni pred preizkusom! Zahteva se vsaj pol leta predhodnega treninga, moraš biti malo samokritičen," pove, v isti sapi pa doda, da se tudi vztrajnost izplača, saj se nekateri sprejemnih udeležijo več kot enkrat. "Ja, splača se potruditi, tudi če ti prvič slučajno ne uspe," pristavi.

Sestavljanje slike obraza terja ure dela

Tudi Tadej Golob, pisec priljubljenih slovenskih kriminalk, je pri ustvarjanju tesno sodeloval s policijo. "Slovenska policija mi je pokvarila gledanje in branje kriminalk, saj zdaj opazim tudi pomanjkljivosti, ki jih sicer ne bi," nam pove z nasmehom, prizna pa, da ima pri pisanju navadno največ težav prav z banalnostmi, kot je recimo vprašanje, "kje dobijo policisti dosje od osumljenca". Tekom raziskovanja pa ga je sicer izjemno presenetilo dejstvo, da je slovenska policija zelo dobro tehnološko podkovana.
​In temu je res tako. Predstavljajte si naslednjo situacijo: zgodi se kaznivo dejanje. Policist na kraju zločina najprej izvede predpisane nujne ukrepe, sledi pa iskanje očividcev. Kaj nam lahko slednji povedo o storilcu? Je nosil očala? Kakšen je bil njegov nos? Sestavljanje slike obraza danes poteka s pomočjo računalniškega programa, prej so skice storilcev izdelovali ročno. Postopku pravimo "sestavljanje fotorobota".

In še pri poligrafu ...

Gotovo je eden najzanimivejših policijskih pripomočkov prav poligraf, ki mu radi rečemo tudi detektor laži, čeprav je ta "sopomenka" vse prej kot ustrezna. Njegovo delovanje najlaže razložimo na primeru medveda, ki ga srečamo v gozdu: žival zaznamo s senzorji kot sta vid in sluh. Signal nato mentalno predelamo, iz predalov spomina pa potegnemo vse informacije, ki jih imamo o medvedu. Na podlagi tega ugotovimo, da je za nas nevaren. Telo se pripravi na akcijo, na boj, v njem se začnejo dogajati spremembe. Naše dihanje je globlje, spremeni se krvni tlak, poveča se frekvenca srčnega utripa. "Popolnoma identične spremembe se dogajajo na poligrafu, le da medveda zamenja vprašanje. Če je ogrožajoče, se telo na to fiziološko odzove," pojasni poligrafist Goran Savič, medtem ko na novinarsko kolegico pripenja senzorje za merjenje dihanja in krvnega tlaka. Vprašana gospa se je, začuda, najbolj vznemirila, ko jo je izpraševalec povprašal po korona virusu.