Letošnji hit v cerkvah so vse bolj razširjeni samopostrežni avtomati za donacije, a tudi že stoletja utečen sistem zbiranja donacij v nabirkah še naprej nemoteno funkcionira. Koliko se nabere, vedo samo tisti, ki zbirajo. Tudi država ne. Donacije so namreč neobdavčene, verske aktivnosti, torej maše, krsti, poroke itd., kjer se na tak način lahko zbere denar, pa potekajo vsakodnevno. Bi bilo torej treba tovrstne prispevke obdavčiti, glede na to, da gre za neke vrste pridobitveno dejavnost?
Skladno z zakonom o davku na dodano vrednost je vendarle treba za vsako dobavo blaga ali storitev izdati račun in enako velja za verske storitve. Ampak ... "Cerkveni nabirki so prostovoljni prispevki (darovi), ki niso plačilo za opravljeno dobavo blaga in storitev, zato zanje ni potrebno izstaviti računa v skladu z DDV-predpisi," opozarja ministrstvo za finance: "Predmet DDV tudi niso donacije, torej zneski, ki jih davčni zavezanec izplača osebam, ki so skladno s predpisi ustanovljene za opravljanje verske dejavnosti."
Cerkev še nikogar ni tožila za neplačilo
In v tem primeru ne gre za noben privilegij verskih skupnosti; enako velja za osebe, ustanovljene za opravljanje humanitarne, kulturne, znanstvene, zdravstvene, socialnovarstvene, vzgojno-izobraževalne, športne ali sindikalne dejavnosti. "Tako gre tudi pri pogrebih, mašah in drugih obredih lahko za prostovoljne prispevke (donacije), vendar le pod pogojem, da cena ni vnaprej določena oziroma ne obstaja neka priporočena cena ali cenik, na podlagi katere bi Cerkev zaračunala opravljeno storitev naročniku," dodajajo na finančnem ministrstvu. Z drugimi besedami: cerkvena organizacija ni dolžna oddvajati davka na dodano vrednost v primerih, ko se torej oseba (darovalec) povsem sama odloči, ali oziroma kolikšen prostovoljni prispevek (donacijo) bo prispevala oziroma bo deležna določenega obreda tudi v primeru, da ne bo prispevala nič.
Na to temo se je odzvalo tudi ministrstvo za kulturo, in to z obrazložitvijo, da zakon o verski svobodi kot temeljni sistemski zakon, ki ureja pravnoorganizacijsko obliko verske skupnosti, ne vsebuje pravnega pravila, s katerim bi bilo verskim skupnostim dovoljeno opravljanje gospodarske dejavnosti ali pa opravljanje omejene gospodarske dejavnosti (npr. "dejavnosti prodaje verskih storitev z versko vsebino - maš, porok, krstov ipd."). "Verska skupnost tudi ne določa konkretne cene za določena verska ravnanja, saj gre le za želeno/priporočeno višino prostovoljnega prispevka," se mnenju finančnega ministrstva pridružuje tudi kulturno. Še več: ministrstvo za kulturo ne razpolaga z informacijo, da bi katerakoli verska skupnost za neplačilo konkretnega verskega ravnanja ali želeno/priporočeno višino prostovoljnega prispevka uveljavljala po sodni poti, "saj je očitno, da pravna podlaga za morebitno tožbo ne obstaja."
Ali cerkvene organizacije sploh plačajo kak davek?
Glede na vse zgoraj povedano, tako finančno kot kulturno ministrstvo zavzemata stališče, da je trenutna veljavna davčna obravnava verskih skupnosti primerna. Ministrstvo za kulturo niti ne razpolaga z informacijo, da bi katera od držav podpisnic evropske konvencije o človekovih pravicah obdavčila navedene prihodke oziroma prostovoljne prispevke po zakonu o verskih skupnostih, ki so izraz "svobode verskih skupnosti, da zbirajo in prejemajo prostovoljne finančne in druge materialne prispevke od posameznikov in institucij".
Seveda pa vse omenjeno še ne pomeni, da cerkvene organizacije ne plačujejo davkov, kot bi kdo zmotno pomislil. "V primerih, ko pa cerkvene organizacije opravljajo ekonomsko dejavnost za plačilo (npr. oddajanje nepremičnin v najem, verske storitve, vključno ob pogrebih oziroma v zvezi s pripravo pogrebnih obredov), v zvezi s katero naročniki poravnajo denarno obveznost na podlagi ovrednotenega seznama storitev oziroma blaga, povezanega s temi storitvami (z navedbo cen) teh organizacij, pa so te dobave predmet DDV, predpisana pa je tudi obveznost izdaje računa," zaključuje finančno ministrstvo.
