Italijanski nevrokirurg Sergio Canavero je leta 2015 napovedal, da bi lahko bil kmalu sposoben izvesti prvi poseg presaditve človeške glave na svetu. To bi pomenilo, da bi bilo mogoče nekomu odstraniti glavo in jo presaditi na vrat druge osebe. Do zdaj mu to ni uspelo, tovrstne poskuse so izvedli sicer na mrličih (in živalih, op. ur.), ne pa tudi na živih ljudeh.
Toda recimo, da želite obdržati obraz, ki ga že imate. Ali pa ste se naveličali telesa, v katerem živite. Ali bi bilo namesto tega mogoče kdaj zamenjati možgane med telesi?
Filmska igralka Emma Stone je nedavno prejela svojega drugega oskarja za vlogo v briljantni nadrealistični komediji Nesrečna bitja. V filmu njenemu liku, Belli Baxter, po samomoru presadijo možgane njenega preživelega nerojenega otroka. Operacijo izvaja eksperimentalni znanstvenik dr. Godwin Baxter (igra ga Willem Dafoe). Ta odstrani možgane iz zadnjega dela lobanje in jih olušči tako zlahka, kot bi jemal grah iz stroka. Ta prizor ni anatomsko pravilen, odpre pa vprašanje - kako izvedljiva je sploh presaditev možganov? Kakšne so možnosti pri morda najzahtevnejši operaciji, kar so si jih kdaj zamislili?
Prvi izziv: vstopiti, izstopiti
Živi možgani imajo mehko-zdrizasto teksturo pudinga in so zaščiteni pred poškodbami z lobanjo. Čeprav je kost trd oreh, bi se pri transplantaciji verjetno izkazala za najlažjo strukturo. Pri sodobnih nevrokirurških tehnikah za odstranitev lobanje in dostop do možganov pod njim uporabljajo kraniotomijske žage. Vse nevrokirurške operacije sicer ne dosežejo možganov na ta način. Hipofiza v velikosti graha leži na dnu možganov, tik za enim od sinusov na zadnji strani nosne votline. V tem primeru operirajo skozi nos.
Čeprav nos ne bi bil dovolj velik, da bi skozenj vstavili nove možgane, lahko zagotovo deluje kot pot za odstranitev možganov - vendar po delih. Med postopkom mumificiranja so že stari Egipčani, ki so imeli možgane za nepomembne, odstranili njihove delčke skozi nosne poti.
Mimo lobanje pridemo do možganskih ovojnic – treh zaščitnih membran. Prva, zunanja, se imenuje dura ali trda opna. Druga, primerno poimenovana pajčevnica, je kot pajkova mreža, medtem ko je tretja, žilnica, nežna in nevidno tanka - je vezivna ovojnica, močno ožiljena ovojnica osrednjega živčevja, ki se tesno prilega možganom in hrbtenjači. Te strukture so tiste, ki se vnamejo pri meningitisu.
Vse te membrane zagotavljajo stabilnost in preprečujejo 'pljuskanje' možganov. Prav tako ločijo lobanjsko notranjost v prekate. Prvi zagotavlja zaščitno tekočo manšeto okoli zunanjega dela možganov – pomislite na kumarice, ki lebdijo v kozarcu kisa. Znana kot cerebrospinalna tekočina (CSF), je narejena iz filtrirane krvi in je brezbarvna.
Možganske ovojnice tvorijo tudi kanale med možgani in lobanjo. To so poti, po katerih se kri in cerebrospinalna tekočina iz glave vračata nazaj v srce.
No, če bi odprli lobanjo in možganske ovojnice, bi bilo dovolj prostora za odstranitev možganov. To bi bil najpreprostejši del operacije.
Drugi izziv: povezovanje tokokroga
Naslednji korak je, da priključimo nove možgane. Tukaj se stvari zapletejo. Možgani prejemajo senzorične informacije iz celega telesa in mu pošiljajo navodila nazaj, zaradi česar se mišice krčijo, srce bije in žleze izločajo hormone. Za odstranitev možganov je treba prerezati dvanajst parov možganskih živcev, ki izhajajo neposredno iz njih, in hrbtenjačo. Informacije vstopajo in izstopajo iz možganov skozi vse te strukture. Razumete težavo?
Živci se preprosto ne združijo. Takoj ko jih odrežete, običajno začnejo razpadati in odmrejo, čeprav so nekateri bolj odporni na poškodbe kot drugi. Raziskovalne skupine po vsem svetu eksperimentirajo s tem, kako spodbuditi ponovno rast živčnih celic po poškodbi, da bi preprečili nevrološke simptome. Zamisli o tem, kako bi lahko to dosegli, so številne, vendar vključujejo uporabo kemikalij ali cepljenje v celicah, ki spodbujajo okrevanje nevronov.
Raziskovalci so tudi predlagali, da bi lahko uporabili posebno biološko lepilo, da bi zlepili dva odrezana konca prerezanega živca ali hrbtenjače nazaj skupaj.
Odstranitev starih možganov bi zahtevala tudi prerez arterij, ki dovajajo kri. To bi tudi prekinilo nujno potrebni kisik in hrano, kar bi prav tako zahtevalo ponovno združevanje.
Tretji izziv: posledice
Zadnje obdobje, najbolj negotovo, je po presaditvi. Seznam špekulacij o posledicah je neskončen. Ali bo preiskovanec prišel k zavesti? Bodo znali razmišljati? Se premakniti? Dihati? Kako se bo telo odzvalo na nove možgane?
Večina presaditev organov zahteva, da se darovalci ujemajo s prejemniki, saj je običajna reakcija telesa na neznana tkiva ta, da jih zavrne. Imunski sistem pošlje "konjenico" belih krvnih celic in protiteles, da napadejo in uničijo, prepričan, da nova prisotnost pomeni škodo. Običajno so možgani zaščiteni pred tem napadom z drugim ščitom, imenovanim krvno-možganska pregrada. Če med operacijo niso ustrezno rekonstruirani, so lahko možgani darovalca torej odprti za tak "napad".
Enako pomembno je razmisliti, kako se bodo možgani odzvali na svoj novi dom. V filmu Nesrečna bitja so poročali, da možgani in telo Belle Baxter "niso povsem sinhronizirani". Toda možgani se lahko naučijo rasti. Tako kot dojenčki med razvojem v otroštvu pridobijo arzenal misli, vedenj, veščin in sposobnosti, lahko tudi presajeni možgani storijo enako.
Dan Baumgardt, The Conversation
