Jaz sem svoboden človek, dokler me ne nadzirajo preko telefona. Se svobodno odločam, dokler name ne vplivajo prijatelji, družina. Imam status svobodnega umetnika in sam sprejmem odločitev kaj, kje in kako bom delal, dokler me okoliščine ne prisilijo ravnati drugače. Se sam odločam, kje bom preživel čas, dokler se nekdo drug ne odloči, da moram biti doma. Jaz sem svoboden v izolaciji, svoj kralj, razen, ko nisem sam doma, jaz sem sebi zakon, dokler glas iz televizije ali radia ne pove drugače. Jaz sem svoboden v svojem ustvarjanju, dokler režiser ne reče drugače. Sem svoboden, baje. Se sam odločim, kaj našega bom gledal in kaj mi je všeč, dokler na forumih ne napišejo, da je slovenska umetnost zanič, da je ne potrebujemo. In se vprašam, kam v to mineštro spada ustvarjalec sam, ker od okolice dobivam mešane signale. Baje sem virus družbe. Še številka corona telefona je moj rojstni datum, torej neka povezava med virusom in mojim bivanjem očitno obstaja. Eden je odveč.
Zanimivo je opazovati ljudi, ki zavračajo vse, kar je kulturnega, vse, kar je umetniškega, kako so naenkrat postali zelo kreativni in na facebooku kažejo svoje umetniške izdelke. Risbice, umetelni pekovski izdelki, nova poezija in rime „ostani doma, da bova zdrava oba“ me prepričujejo o smislu vsega in delijo z mano njihov talent. Snemajo celo svoje otroke. Zameril bi staršem, če bi me dali na omrežja in me silili, da nastopam z njimi za njihovo samopromocijo in potrditev. Ne, hvala, hvala bogu za analogno otroštvo. Pa vidiš „Poglejte, kako je moj otrok zmontiral posnetek, ko smo bili na morju in skupaj lovili ribe. Mislim, da ima talent.“
Jaz pa razmišljam, kaj delam in kam naj se dam? Internet ima odgovor, zagotovo!
"Ej, folk relax, karantena je, mal užitka, mal pirčka, mal glejte TV, men ne bo hudga, hihihi.", "še dobro da mam Netflix #ostanidoma", "ful berem, paše in nadoknadil bom vse za nazaj, kar nisem videl", "muzeji in galerije zastonj na netu, sploh ni treba v Pariz, yes #covid19", "crknejo naj prasci, zakaj bi jih podpirali, kdo to gleda?", "naj se po šihtu bavijo s to svojo kao umetnostjo", "mene tut nihče ne financira", "mi rabimo ceste in službe, ne umetnosti“, "to ni delo, to je navadno izmišljevanje razvajenčkov", "to sranje zna vsak delat, zakaj bi morali davkoplačevalci to financirat?!?"
Koga torej v tem času kričanja v tišini poslušati? Ko nihče ne ve, kaj bi povedal?
Mogoče delfine v Benetkah, zdaj ko imajo končno mir?
