Matjaž Gruden
Sobota, 14.20, manjši kraj nekje na Kozjanskem, bife pri avtobusni postaji
Vardist A (v civilu): "Julčka, daj nama dva laška, pol pa naju pusti pri miru, ker se imava nekaj za zmenit."
Vardist B (v civilu): "Pa naj bosta fejst mrzla."
Julčka (v uniformi), zavije z očmi in navrže kolegici za šankom. "Spet se igrajo vojake. Tudi oni moj je nekaj govoril, da bi šel, pa sem ga tak žvajznila, ne rabi maskirne uniforme, da je čisto flekast."
Vardist A: "Dobimo se jutri ob šestih zjutraj, zborno mesto kota 405."
Vardist B: "Huh?"
"Kota 405. Ne veš, kje je kota 405?"
"Pojma nimam."
"Tam zadaj, za Kaučičevo gmajno, tista pot, ki gre gor v šumo, pa do travnika s tisto veliko lipo. Tam, kjer je imel Joža piknik za petdesetletnico, pa je potem vse pokozlal."
"Pa kaj potem ne rečeš tam, kjer je Joža vse pokozlal?"
"Tristo hudičev, zato ker smo vojska, ne pa tam ena zarukana banda, ki v šlapah okrog hodi, pa se s pivom naliva."
Vardist B (pridušeno): "Hja …"
Vardist B (na glas): "A šef pride?"
"Ne, pravi ona odvetnica, da je bolje, da se ne izpostavlja. Je pa poslal govor, da ga preberem, ga je tudi ona pregledala. Pa novinar od Dela baje pride, bodo naredili reportažo o nas. To so vse zrihtali oni iz Ljubljane."
"Oni iz Ljubljane?"
"Tiho bodi. Bolje, da ne veš."
"Zakaj pa Večer ne bo naredil reportaže?"
"Nočejo. Pravijo, da jih ne zanima."
"Banda izdajalska. Jebemti državo, v kateri so Ljubljančani večji Štajerci od Mariborčanov."
Nedelja, 7.45, kota 405 (tam, kjer je Joža vse pokozlal)
Vardist A (v uniformi): "Pa kaka ste vi vojska, da ste se šele zdaj privlekli. Smo rekli ob šestih. Še dobro, da šefa ni tukaj."
Vardisti (v mislih): "Ob šestih? V nedeljo? Ti si ja čisto fukjen."
Vardist A (strumno): "430. specialni bataljon Štajerske varde, miiiiiirno! Prebral vam bom sporočilo našega vrhovnega komandanta, ki ga zaradi nepravične sodbe režimskega krivosodja, po nasvetu odvetnice, danes na žalost ni med nami."
V rokah skriva počečkan kos papirja, na katerem so nekatere besede prečrtane in druge vpisane z rdečim flomastrom, v nervozni in zoprni pisavi. "Ta babnica šefu ne pusti niti prdnit več brez njenega dovoljenja," šepetaje zaupa vardistu B, ki stoji ob njem, "zdaj kar ona odloča o tem, kaj bomo rekli, pa kaj delali."
Vardist B (preplašeno ozirajoč se okrog sebe): "Ženske. Ta je še bolj pasja od moje."
Vardist A (bere, še bolj strumno): "Pozdravljeni, Štajerski vardisti, pripadniki prostovoljne obrambne skupine svobodnih ljudi dežele Štajerske. Kmalu bo prišel dan, ko bomo zajahali silno burjo in našo deželo ubranili pred …" Vardist A za trenutek premolkne in poškili na papir in z mastnimi rdečimi črkami zapisane besede "… pred pedri, migranti, feministkami, soroševimi plačanci, musliči in ..."
"Stoj. V imenu Štajerske varde. Kdo gre?"
