Marko Marinčič profesor za rimsko in grško književnost na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani
Uprizarjamo lepoto, Ustvarjamo ljudstvo. Od kod imam ti gesli? Ne, ni Leni Riefenstahl. Je kar vodstvo Univerze v Ljubljani, ki je prenovo grafične zunanje podobe očitno izkoristilo tudi kot priložnost za temeljito idejno preobrazbo. Stoletnica je pravi trenutek. Ustanova je za obrobne slovenske razmere stara: sto let je za nas toliko, kolikor je za Italijo tisoč. Tudi postarali smo se desetkrat hitreje. Kaj torej storiti, da bomo tudi na zunaj bolj po meri novih časov?
Dosedanji logotip prve slovenske univerze je bil precej posrečen poskus, da bi si umetno skonstruirali tradicijo, ki je žal nimamo. S stilizirano upodobitvijo nekdanjega deželnega dvorca, zdaj sedeža rektorata, je učinkoval kot modernizacija nekega starega, morda celo srednjeveškega emblema, kakršnega imajo najstarejše univerze. Vsi vemo, da tega nimamo in da smo nouveaux venus. In vendar ni bil prehud greh, če smo si tako tradicijo umišljali v povezavi z velikimi dogodki po 1. svetovni vojni. Univerza, vsaj če je res univerza, pomeni pripadnost univerzalni intelektualni tradiciji, zato se tej tradiciji vsak trenutek lahko pridruži vsak, celo "lubi Slovenci". (Podobno lahko v slovenščino z nekaj iznajdljivosti dobro prevajamo Homerja, čeprav v tem jeziku nimamo srednjeveške epike.)
Ker mi ni všeč, da je senat osrednje državne univerze sprijaznjen z orgijo otročjih gesel, ki povrhu zvenijo sumljivo totalitarno
