(ANALIZA) Kako naprej po izvolitvi Tanje Fajon

Tako kot se bomo morali še naučiti živeti z virusom, ki pesti naš vsakdan, tako se bomo morali pripraviti na obdobje še bolj digitalizirane politike. Ta je že zdaj v Sloveniji, sploh na platformi Twitter, vse bolj podivjana in vulgarna, standardi političnega komuniciranja se rapidno nižajo. In v takšnem kontekstu vodenje Socialne demokracije, tradicionalne, razvejane, za slovenske razmere množične in dobro organizirane stranke, ene od dveh takšnih v Sloveniji, prvič prevzema ženska. Tanja Fajon je namreč strelovod za vse, pogosto odvratne in vulgarne napade iz digitalnega političnega podzemlja, ki imajo pogosto jasen politični predznak in s tem jasnega političnega naročnika. Biti ženska v slovenski politiki je v takšnem političnem kontekstu še vedno dvojno zahtevna naloga.

Vendarle si je lahko Fajonova včeraj nekoliko oddahnila. Njen, kot se je izkazalo nikakor slamnat in zaradi vzbujanja videza demokratičnosti proforma protikandidat Jani Prednik, ji ni uspel odščipniti tretjine glasov. Kar pomeni, da SD in Fajonovi ne bo potrebno izgubljati pretirane dodatne energije s konsolidacijo stranke po kongresu. Centrala stranke in Fajonova kot njena favoritka je še pravočasno razumela in odreagirala na sporočilo, ki ji ga je pošiljal Prednik, glasnik nezadovoljnega in v določeni meri od centrale odtujenega terena stranke, ki se počuti predvsem kot molzni stroj za nabiranje glasov na volitvah. Prednik je nedvomno opozoril na prave težave, s katerimi se sooča SD.

Da se gre stranka preveč piarovske politike, da se odziva na drobtinice, ki jih nastavlja Janšev SDS, da stagnira, da živi v lastnem ideološkem mehurčku in predvsem, da ne posluša terena. Na slednji, osrednji Prednikov očitek v kampanji sta Fajonova in centrala stranke takoj reagirali, zdaj kar naprej poudarjajo, kako je treba harmonijo v stranki iskati v trikotniku teren-poslanska skupina-centrala stranke.

Kot je demonstriral medijsko močno odmeven duel Fajon-Prednik, tako bi naj v strankah vendarle delovala notranja strankarska demokracija – v katero so se tokrat aktivno in s svojimi interesi vmešavali politiki in mediji SDS s podporo koroškemu kandidatu. Na podoben način je notranja strankarska demokracija delovala v DeSUS-u, a se končala precej tragično, česar v SD seveda ne gre pričakovati. Sicer pa je notranja strankarska demokracija velik problem slovenske strankokracije, saj so ostale stranke večinoma ustrojene avtokratsko ali pa gre za one man band stranke oziroma strančice nekoč novih obrazov, kjer je notranja demokracija oksimoron.

V demokratičnem strankarskem procesu je Fajonova z veliko večino premagala Prednika. V stranki si zdaj želijo, da se personalno umakne programskemu. SD je namreč na kongresu pripravila izhodišče za strankarski, ne skrivajo pa tudi ambicij, da za alternativni vladni program za naslednjo desetletko. Gre za ambiciozen program razvoja Slovenije v skladu s socialnodemokratskimi načeli in izhodišči, težak kar 40 milijard evrov. Če pobližje pogledamo najavljen program SD in program ta teden predstavljene Koalicije ustavnega loka, razberemo, da sta v ekonomskih izhodiščih zelo sorodna. Večino vsebinskih poudarkov so v osnutek programa Koalicije ustavnega loka prispevali Socialni demokrati, nekaj Levica, precej manj pa liberalni članici opozicijskega četverčka, LMŠ in SAB. Pač skladno s tem, kako dolga je klop vsebinskih in operativnih kadrov v strankah opozicijskega četverčka. SD je, čeprav ima manj poslancev kot LMŠ, ideološki in operativni motor Koalicije ustavnega loka.

Šibki člen nove antijanša koalicije so štiri liberalno-sredinske stranke, s kar 29 poslanci, ki so enakomerno razbite med pozicijo in opozicijo. SMC in DeSUS je Janša s kadrovskimi bonbončki in političnim zaščitništvom trdno privezal nase. En primer. Koncept demografskega sklada kot so ga zastavili v SD, bi morali biti vsebinsko precej bližji večinsko levo usmerjenim članom DeSUS-a kot vladni koncept, ki temelji delno tudi na privatizaciji državnega premoženja. Krivca za tragično razbitost in nekonsolidiranost sredinskega liberalnega prostora gre iskati v bivšem premierju Marjanu Šarcu, ki ob zadnjih evropskih volitvah ni sprožil in vztrajal na združevanju liberalnega bloka, njegov dokončni razkroj pa je kataliziral z odstopom s premierske funkcije.

Glavna naloga SD in Fajonove, katere javnomnenjski balonček se je po menjavi Židana vmes že začel prazniti, je, da intenzivno še naprej dela na vsebinski alternativni politični platformi, Šarec, še vedno njen rival za opozicijsko liderstvo, pa se mora na popravnem izpitu nemudoma lotiti konsolidacijskih in združevalnih procesov na liberalni sredini. Pri čemer seveda ne gre za reševanje zdaj že nerešljive stranke SMC kot celote, ampak večine njenih poslancev. Brez teh dveh uspešno izpeljanih procesov Koalicija ustavnega loka nima možnosti, da predčasno zaključi tretjo in za prihodnost Slovenije najbolj odločilno vladavino Janeza Janše.