Janez Kovačič
Že vsaj dvajset let poslušam, kako je evropski avtomobilski trg vse manj pomemben, skoraj drugorazreden. Če bi sodil zgolj po lanskih absolutnih številkah, potem je zlasti v odnosu do ameriškega in predvsem kitajskega manjši oziroma skromnejši. Na stari celini, kamor v tem pogledu štejem EU pa države Efte in še Veliko Britanijo zraven, je bilo lani prodanih 10,6 milijona osebnih avtomobilov, zgolj v EU pa 9,7 milijona. V ZDA, ki zadnja leta figurira kot drugi največji avtomobilski prostor na zemeljski obli, si je novo avtomobilsko pločevino omislilo 15 milijonov kupcev. Kitajska je bila, tako je že nekaj let, s prodajo 21,4 milijona avtomobilov daleč pred vsemi. Rusija, ta nesrečna dežela in država, je lani zmogla kupiti okoli 1,6 milijona novih osebnih avtomobilov. Če to relativiziram s številom prebivalcev, potem so v ospredju ZDA, nato že pridemo na vrsto »mi«, Kitajska je z 1,4 milijarde prebivalcev daleč zadaj, Rusija prav tako. Toda gotovo je pomemben ali še bolj pomemben produkcijski vidik avtomobilske industrije.
Po podatkih OICA, mednarodne organizacije izdelovalcev vozil, ki navaja podatke za leto 2019 (kar je veliko bolj verodostojno kot ta hip še neznani podatki za lani), je Kitajska naredila 25,7 milijona avtomobilov, ZDA 10,8 milijona, EU, kjer v tem primeru štejejo le izdelavo v Nemčiji, Franciji, Španiji in Italiji, pa kar 11,7 milijona, medtem ko je Rusija v tem pogledu skoraj obrobnega pomena. Tudi ko so v mislih posamezne avtomobilske tovarne in korporacije, je EU po tokrat lanskih podatkih povsem v vrhu oziroma si nemški koncern Volkswagen (VW) zadnja leta podaja žezlo največjega z japonsko Toyoto. Ta je lani za svoje avtomobile našla 10,5 milijona kupcev, medtem ko je VW z 8,9 milijona precej zaostal, a je bil še vedno bistveno pred vsemi ameriškimi ali morda kitajskimi konkurenti.
Ampak naj bodo številke kljub vsemu tudi v korist Evrope/EU, proti kateri je najprej usmerjena ruska vojaška avantura, je na njeni/naši strani marsikaj tistega, česar te ne kažejo. Naj se na oni strani Atlantika pa v Konfucijevi deželi, da Rusije niti ne omenjam, še tako trudijo, v svojem produkcijskem portfelju ne premorejo imen, kot so Ferrari, Porsche, Lamborghini, Rolls-Royce, Bentley, BMW, Mercedes-Benz ipd. Vsi ti in še kup drugih, ki so na piki ameriških, kitajskih, ruskih in vseh drugih kupcev, saj so najbolj očiten zunanji dokaz bogastva in uspešnosti, so – evropski. Dovolj velik razlog, da jim gremo tako na živce?!
