Zadek avta se konča z rahlim, vendar opaznim in ličnim zavihkom, camry ni kakšen izjemen dizajnerski dosežek, a je vesoljno daleč od nekdanje pregovorne oblikovne dolgočasnosti toyot.
Po dolgi pavzi – na naši strani Atlantika je ni bilo približno petnajst let – se preskuša v razredu srednjevelikih klasičnih limuzin, točno tistem, kjer ni kakšnega posebnega posla. In ker je iz Toyote, ji pritiče hibridni pogon.
Notranjost z nekaterimi elementi ustvarja tudi nekaj premijskega občutka, sedi se nizko, digitalizacija armature je ostala na znosni ravni.
