Kako, ne kaj!

Nič novega, še manj presenetljivega. Čas EBV šele prihaja. Toda še prej, preden se uveljavijo, bo treba postoriti orjaško delo.
Ta hip se zdi, da bo z električnimi avtomobili še najmanj zadreg. Tehnični oziroma tehnološki problemi kar opazno kopnijo. Tudi cene bodo začele kopneti oziroma bodo čez čas dovolj primerljive s cenami "običajnih" avtomobilov. Zadrege s polnilno infrastrukturo bodo trd, zelo trd oreh, a rešitve niso oddaljene v frustrirajočo prihodnost. Orjaški investicijski vložki avtomobilskih tovarn napovedujejo ofenzivo "električarjev", zdi se, da razmišljajo zgolj še o njih. Toda na obzorju je še vrsta drugih velikih problemov, ki utegnejo zlasti pri nas upočasniti ali celo zavreti njihovo širitev oziroma prodajo.
Osnutek nacionalnega energetskega in podnebnega načrta (NEPN), ki te dni prihaja v javnost, bo nekakšna biblija varovanja okolja. Po pričakovanju veliko pozornost namenja elektriki. Slovenija se je pri njenem pridobivanju znašla v precej zagatnem položaju in nima pravega odgovora na vprašanje, kako bo v prihodnje zagotavljala veliko potrebo po električni energiji, kar je pomembno tudi za večji razmah električnih baterijskih vozil. Ob tem NEPN predvideva veliko povečanje deleža obnovljive energije (njen delež naj bi bil že leta 2030 kar 27-odstoten!), računa, da bomo do leta 2050 dosegli podnebno oziroma okoljsko nevtralnost in logično zaukazuje bistveno zmanjšanje porabe trdnih in tekočih fosilnih goriv. Načrt je seveda ambiciozen, ker drugačen ne more in ne sme biti, a vendar je to enačba z nekaj velikimi neznankami.
Vprašanje, kaj bi radi, ni pravo. Ve se, kaj bi radi imeli - veliko (električne) energije brez resnega naprezanja oziroma odpovedovanja. Pravo vprašanje torej je: kako? Naj malo poenostavim: hidroelektrarn menda ne bo mogoče več graditi, o novem bloku jedrske elektrarne se nihče (predvsem pa politika) noče izjasniti, z vetrnimi elektrarnami nimamo prave sreče, termoelektrarne so strup, njihove plinske različice precej obstranske, sonca je premalo. To je vse, kar imamo oziroma česar nimamo. Sami se ne znamo, ne zmoremo, nočemo dogovoriti ali odločiti. In zato je prav, da imamo Bruselj oziroma EU!