Slovenska reprezentantka svetuje: Dekleta, obvezno v tujino!

Ljubljančanka Lina Krhlikar je z 29 leti ena najbolj izkušenih rokometašic v slovenski reprezentanci, ki se bo v petek ob 21. uri predstavila na prvi tekmi evropskega prvenstva. Strahu pred zelo pomembnim obračunom s Črnogorkami, morda odločilnim za napredovanje iz skupine, nima. "Na prvenstvu si želimo dobrih, borbenih predstav; naš cilj je vsaj ena zmaga. Mislim, da smo sposobne pripraviti kakšno presenečenje. Sama sem bila z dekleti na pripravah krajši čas, ob rokometu v Nemčiji sem tudi zaposlena. Za to, da sem prepoznala pravo vzdušje v ekipi, pa je bilo povsem dovolj časa," razkriva krožna napadalka nemškega Göppingena, ekipe v prvi bundesligi, enega od adutov v boju s favoritinjami.

Delo, zatem tudi šport

V Göppingenu nastopa tudi vratarka reprezentance Branka Zec, ki prav tako ni profesionalka in je zaposlena v gradbenem podjetju kot knjigovodja. "V Nemčiji je v ženskem rokometu nekoliko posebna situacija. Večina klubov ima rokometašice, ki študirajo ali so zaposlene. Sama sem v Nemčiji že lep čas in po študiju ekonomije sem od letos v službi. Na igrišču sem ob večerih, potem ko dneve preživim v banki, kjer skrbim za finance. Vzeli so me, čeprav kot rokometašica nisem imela delovnih izkušenj - za to sem jim hvaležna. Prav službene obveznosti so bile vzrok, da sem se reprezentanci priključila naknadno," razkriva Krhlikarjeva, ki je za zakasnitev dobila popolno podporo tudi pri selektorju Urošu Bregarju.
"Dogovorila sva se za kasnejši prihod. S tem ni bilo nobenih težav, saj razume položaj, v katerem smo dekleta, ki nam rokomet ni poklic. Za dekleta je pomembno, da si pravočasno poiščemo delo, običajno zunaj športa. Vsaka športna pot se enkrat konča, običajno po 30. letu. Vmes se lahko prikradejo poškodbe in takrat je športna kariera zelo negotova. Starši so me sicer podpirali v mojih športnih ambicijah, a prvo je res bila zmeraj šola. Ko sedaj razmišljam za nazaj, mislim, da je tako tudi najbolj prav," ugotavlja Lina Krhlikar.
Je pri 29 letih njena športna kariera že pri koncu, se bolj vidi v banki kot na igrišču? "Lani sem si poškodovala ključnico in to mi je pustilo posledice. A v rokometu še nisem rekla zadnje besede. Še dve leti imam pogodbo s klubom iz Göppingena, potem bom razmišljala o prihodnosti. Reprezentančnih priprav in tekem se bom udeleževala, dokler me bo selektor potreboval. Naredila bom vse, da bom lahko prišla. Tokrat so mi pomagali moji delodajalci. Porabila sem že ves dopust, odobrili pa so mi 'plačani dodatek'. Lepo se mi je zdelo."

Nemčija postaja njen dom

Tako se nabirajo tudi dolgovi do delodajalcev, tako se pridobivajo zvesti delavci. Bi se Krhlikarjeva v Nemčiji ustalila, si tam zagotovila prihodnost? "Ja, to je moj načrt. Življenje v Nemčiji mi ugaja, nisem predaleč od Slovenije in od domačih, družinski člani me obiskujejo. Prihodnost vidim v tujini. Ko sem se pred desetimi leti odpravljala na tuje, sem si preprosto želela nekaj več kot to, kar mi je ponujala Slovenija. Tujina me je privlačila in absolutno mi ni žal, da sem šla. Danes vsakemu priporočam, da se preizkusi v tujini. Ni pomembno, ali je športnik. Vsak študent, ki ima možnost za izmenjavo, naj to izkoristi. To je drug svet in tu je mogoče hitreje odrasti. Sama nisem odrasla samo v rokometu, tudi osebno sem se zelo dvignila."

Nekaj na žlico

"Hotel mama" ima sicer veliko ugodnosti - hladilnik je zmeraj poln, soba je topla, oblačila so oprana ... In vse to je tudi zastonj. A življenje mladih je na ta način precej okrnjeno, predvsem pa nima prihodnosti. "Pri nas je bilo tako, da je za vse, kar sem potrebovala, poskrbela mami. Ona mi je prala drese po treningih, jih zlikala in naslednji dan je na starem mestu našla nov kupček, na katerega sem zložila umazano perilo. V tujini sem seveda morala vse postoriti sama. Moj bog, pa kako sploh funkcionira pralni stroj! In lakoto lahko sedaj doma potešim samo, če si kaj skuham. Seveda še zmeraj pogrešam babičine jedi, kaj na žlico, njene golaže. Teh si v Nemčiji ne pripravljam. A dejstvo je, da sem odrasla tudi, ko gre za kuhinjo. S tem, kaj sem izbrala, sem zadovoljna. Če bi morala skozi vse to še enkrat, ne bi ničesar spreminjala."