Ura je bila že 23.15, šlo je proti polnoči. Naslednji dan je bila na sporedu zelo pomembna tekma, na kateri ga je spremljal ves rokometni svet. Dean Bombač pa je z Večerovim novinarjem šele začel pogovor o svojem življenju poleg rokometa. Po telefonu se je oglasil, ko so slovenski reprezentanti v hotelu Scandic Continental v Stockholmu končali video analizo nasprotnika. Naporen dan je bil za njim. Dopoldan so iz Malmöja prileteli v švedsko prestolnico, se nastanili sedem kilometrov od dvorane Tele2 Arena, odpeljali na trening, pred njim odgovarjali na vprašanja novinarjev ... Dean Bombač kljub temu ni nejevoljen, četudi je večino vprašanj slišal že vsaj stokrat. "Novinarska vprašanja so del tega, s čimer se ukvarjam, tako da ... v redu. No, res sem imel danes nekoliko preveč pogovorov z novinarji."
Deki spet ni mogel iz svoje kože, ko je na instagramu objavil, da bo naša reprezentanca v finalnih bojih v Stockholmu očitno igrala pred vsemi, samo ne pred Slovenci. Da se doma ne morejo dogovoriti in izpeljati akcije, organizirati letala z navijači. "Meni je to žalostno, da ne morejo organizirati enega letala iz Ljubljane. Po normalnih cenah. Vem, da je vse drago, a moral bi se najti nekdo, ki bi ljudem nekaj ponudil. Ne nazadnje mi tukaj tudi promoviramo državo, športniki ji delamo največjo reklamo. Ne morem verjeti, da se to pri nas dogaja. A zdaj se s tem ne obremenjujem več. Kar sem imel povedati, sem povedal."
Zanj je v teh dneh pomembna garderoba za rokometaše, kjer si je majhen prostor, namenjen enemu od šestnajstih, okrasil z risbico. Avtorica: Emma. "Narisala mi jo je hčerka in mi jo poslala po ženi, ko smo se tisto nedeljo v Zrečah rokometaši družili s svojimi družinami. Za srečo, naj jo imam stalno pri sebi. Evo, zdaj hodim okoli z Emmino risbico in prinaša mi srečo. Po prvenstvu bo šla z menoj v Szeged, v klubsko garderobo," razkrije Bombač.
"Za Tjašo bi dal vse na tem svetu, zame je ena in edina"
Tisto nedeljo po praznikih se je v Zrečah na veliko tekmovanje, ki še traja, pripravljala neka druga slovenska reprezentanca. Novi selektor Ljubomir Vranješ je uvedel stvari, ki jih rokometaši prej niso poznali. Tudi druženje z družinami pred odhodom na dolgo potovanje. Zdaj so fantje skupaj že več kot mesec dni, domače že pošteno pogrešajo. Bombač pa ima iz tiste nedelje izkušnjo, ki ga drži pokonci. "Vranješ je bil takšen že v Veszpremu. To mi je povedal Mačkovšek, ki je takrat bil pod njegovo taktirko. Zagotovo so žene, punce in naši otroci pomemben del našega življenja. Šport je pri tem druga stvar. Družine se odrekajo za nas. Žene se odselijo iz Slovenije, se prilagajajo, da so z nami. Mi se lahko selimo na dve leti, celo vsako leto," o žrtvah v športni karieri razlaga Bombač.
Govori o svoji Tjaši: "Žena je farmacevtka, in ko sem igral v Kielcah, je bila pred tem, da dobi službo. Pa smo se selili spet nazaj v Szeged. Dobro, zdaj smo dobili otroka, tretjega v družino. A ona ima svoje cilje, svoje sanje, rada bi delala. In ob prvi priliki bo začela delati. Ni študirala toliko let, da bi sedela doma. Na Madžarskem je težava jezik, mogoče bi se našlo kaj v laboratoriju. To ni enostavno, ob tem se naše družine ne počutijo najbolje. Žene uredijo vse doma, so z našimi otroki, ponoči vstajajo ... Za Tjašo bi dal vse na tem svetu, zame je ena in edina."
Družina, celo v razširjeni zasedbi, z mamo in očetom, Deana Bombača spremlja v Stockholmu. Ker iz Ljubljane ni bilo letala, so sedli vanj v Zagrebu. "Hčerki, ki smo jo v Szegedu že tudi vpisali k rokometu, sem pred odhodom obljubil, da jo bom povabil v Stockholm. Takrat, ko bomo prišli v finalne boje. In obljubo je treba izpolniti," ponosno razkrije Dean Bombač.
Ne gre z igrišča, dokler ne zmagajo
Odkar se je pred dobrim letom dni vrnil v reprezentanco, ima v njej vselej velik motiv za doseganje rezultatov. "Če je treba, se 'pobijemo'," je njegov prepoznavni stil napovedi tekem pred vsakim nasprotnikom. Zaradi nje si je nakopal kritiko kapetana Jureta Dolenca, češ da pretirana želja tudi ni dobra za uspeh. A mu tudi on priznava, da gre za pozitivno motivacijo. "Ma, ne grem z igrišča, dokler ne zmagamo," je njegova popotnica tudi za finalne obračune.
Najprej nogomet, s sedmimi pa k rokometu
Kot otrok je Dean Bombač najprej igral nogomet, že s sedmimi leti je presedlal k rokometu. Šport mu je bil pomembnejši od šolanja, to je v drugem letniku zdravstvene šole zapustil, ko ni opravil popravnega izpita. "Zamerilo se mi je, takrat sem doma rekel, da bom odslej športnik," se spominja Bombač. Mama ga je spodila od hiše, vrnil se je šele po dveh mesecih.
V športu je potem uspel. Nekoč je rekel, da igra rokomet tudi zato, da mu v starosti ne bi bilo treba delati. "Kdaj sem to rekel? Sigurno bom delal, tudi ko se ne bom več aktivno ukvarjal z rokometom. Nisem človek, ki bi bil cel dan pri miru. Sigurno ne bom po Kopru samo hodil po lokalih in pil kavo. Nekaj si bom poiskal, kar me bo zanimalo. Po možnosti nekaj blizu rokometu," danes razmišlja Bombač.
Ni mu bilo lahko oditi iz Kopra, kjer ima prijatelje. Tudi tiste iz otroštva, s katerimi so kakšno ušpičili. Bil je nemiren otrok in kot rokometaš v Kopru je zmage znal zaliti s prijatelji po nočnih lokalih. Leta 2013, ko je njegov Cimos Koper razpadel, se je odpravil v Minsk. Sledila je slaba prva izkušnja. Po manj kot letu dni se je preselil, najprej v Francijo, zatem na Madžarsko, v Szeged. To je bil zadetek v polno. Klub je imel velike načrte, tudi denarja ni manjkalo. In tam je bil trener Španec Juan Carlos Pastor. Še zmeraj je in Bombač ima ves čas v ekipi veliko svobode v igri. To mu najbolj ustreza.