Evropska komisija je požegnala slovenski načrt za okrevanje in odpornost. Zdravstvo dobi 1,8 milijarde evrov nepovratnega denarja in 705 milijonov evrov posojil. S tem naj bi iz koronske krize izšli močnejši. Minister za zdravje Janez Poklukar je Mariboru obljubil veliko investicij, ki bodo krite iz te vreče: prenovo onkologije, novo infekcijsko stavbo, pa še negovalno bolnišnico ...
Vlada torej namerava vlagati v nove prostore in aparate. Ob tem pozabljajo na bazo. To je na primarno zdravstvo. Na sestre. Na množico, na kateri sloni sistem. Na tiste, ki jih bolniki največ vidijo, se jim najbolj zaupajo in so od njih tudi najbolj odvisni.
Novih generacij je vse manj, stare živijo vse dlje. Družinski zdravniki in medicinske sestre bodo vse bolj iskani. Toda interesa za te poklice je vse manj. Zato je dostopnost do njih vse slabša. Ljudje zaman vrtijo telefone, jeza se kopiči. Marsikdo raje poišče pomoč na urgenci, kjer so mu vrata odprta 24 ur na dan. Četudi niso življenjsko ogroženi, jim vendarle pomagajo. Ampak tam čakajo dlje, ker je prva naloga urgence reševati nujna stanja. Čakajoče to še dodatno razjezi, če so že pri osebnem zdravniku naleteli na zaprta vrata.
Toda tudi na urgencah bodo morda morali katera vrata zapreti. V Celju, kjer so bili poleg Novega mesta edini, ki so sledili navodilom ministrstva ob ustanovitvi mreže urgentnih centrov, imajo cel kaos. Urgentni zdravniki morajo delati hitre preglede nenujnih stanj, ker družinski zdravniki ne želijo dežurati v bolnišnici. Urgentnim je odveč opravljati delo kolegov iz zdravstvenega doma. Kar je po eni strani razumljivo - šolali so se za težke primere, za urgenco v pravem pomenu. Kaže pa hkrati na manjvrednosten odnos, ki ga večina zdravnikov še vedno kaže do družincev. Pa tudi oni so specialisti. Ki bi bojda lahko rešili 80 odstotkov zdravstvenih težav ljudi. Če bi jih bilo dovolj.
Tukaj se bo moralo začeti reševati začarani krog, v katerega se je zapletlo zdravstvo. Več družinskih zdravnikov - boljši pogoji za njih. Če bodo rešili dovolj težav, bo na urgenci res tisto, kar tja spada. Ob vsem skupaj pa ne smemo pozabiti na najštevilnejši kader v zdravstvu. Medicinske sestre namreč že leta opozarjajo na slabe pogoje, prenizka plačila in veliko preobremenjenost. Retorika medicinskih sester pač ni tako agresivna, kot zna biti zdravniška. Ni toliko prepletena s politiko, da bi lahko preko lobističnih povezav lažje dosegale svoje.
Opozarjajo pa. In odhajajo. Čez mejo, za blagajne, na lažja delovna mesta. Nobena od njih v izhodišču ne doseže povprečne slovenske plače, niti diplomirane na najtežjih deloviščih. Zato bo v luči polnejše vreče za zdravstvo nujno razmisliti tudi o izboljšanju pogojev človeške baze, ne le infrastrukture, ki, se strinjamo, marsikje kliče po prenovah. Sploh zdaj, ko bodo njihove plačne liste ostale brez covid dodatkov, ljudje pa so že zelo izmozgani.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
