Bilo je nekje na sredini koncerta. »Skoraj na vsakem najinem koncertu nekdo zaspi...« je prismuknjeno dahnila Zala Kralj. Najboljše pri tej izjavi ni, da je resnična, iskrena in prikupno samoironična. Ne, najboljše je, da ni res prav nič narobe, če kdo zaspi na njunem koncertu. Ker sploh ne gre za »prav« in »narobe«. Gre za nekaj čisto drugega. Za – biti. Zala Kralj in Gašper Šantl, nepričakovana zmagovalca letošnje Eme, sta v petek v pošteno napolnjenem zgornjem nadstropju Salona uporabnih umetnosti namreč pokazala, da sta še naprej (lahko) to, kar sta. Zvesta sebi in svoji ustvarjalnosti.
V trenutku, ko stopita na oder, izstopita iz oprijemljivega sveta. Na Emo sta šla, da bi se predstavila širši publiki in sodeč po delu občinstva, ki ju ni, recimo, videlo v Udarniku, Pisarni, Amfiteatru II. gimnazije ali na Mladininem odru, je to še večja zmaga od tiste, ki jima je prinesla majski Eurosong v Izraelu. Uživata popolno, neizmuzljivo, dragoceno svobodo. In to kljub temu da so zdaj intervjuji postali njuna služba, kot je pripomnil Gašper.
Zatočišče, ne obveza
