Aloha v nedeljskem jutru ... Lahaina, Havaji, obris kremnih oblakov sredi Pacifika, čreda skuštranih palm, svilen pesek, ki ga božajo večno ponavljajoči se valovi, in ob obali kot pri Bobrih nabite lesene hiške z raznolikimi vsebinami. Za hip vstopim v Bubba Shrimp restaurant in podoživim trenutke priljubljenega filma o Forrestu Gumpu. Havaji sicer mnogo bolj slovijo po pridelavi kave, še posebno v okolici Kone, a se bo tudi tukaj našlo vsaj nekaj stvari o vinski kulturi gosta.
Kultura pitja vina se v naši družbi dviguje, a je še daleč od tiste, ki bi obljubljala dostojen status brezskrbne prihodnosti. Ta nikakor ne more biti le v tem, kako držimo kozarec ali pa da znamo izbrati pravo vino k pravi jedi, da ga ohladimo na primerno temperaturo in tako naprej. To so algoritmi za telebane, ki jih lahko mirne duše uvrstimo v kakšen priročnik in je s tem stvar rešena.
Alkohol in alkoholiki
Bolje bi morali poznati svoj kulturni prostor, v katerem živimo in katerega del sta že tisočletja tudi vinska trta in vino. Vzgoja in zavedanje o plemenitosti in sporočilnosti tega božjega daru sta po navadi največji kronični razlog, da uživanje vina utegne uiti tudi v nepravo smer. Pogosto me zabolijo primerjalne informacije, da v količini popitega etilnega alkohola na prebivalca sodimo v sam svetovni vrh, a ta teza se nikakor ne more enačiti s stopnjo alkoholizma, kakor najraje povzemajo mnoge študije.
Popiti tri ali štiri kozarce dnevno na dušek do devete ure zjutraj brez primernega okrepčila oziroma temu posledično primernega razpoloženja vsekakor nima enakega učinka na organizem, kakor če omenjeno količino spoštljivo in z visokim zavedanjem okušamo ob primernem obroku.
Steklenico vina na mizo
Horizontalno lenarjenje
V domačih krogih pogosto nimamo vseh pripomočkov za rokovanje z vini, a se z nekaterimi napotki lahko močno približamo primernosti tovrstnega rituala. Že ob nakupu steklenice vina se soočamo z vprašanjem, kam jo shraniti. Najslabša rešitev je steklenico postaviti na polico v dnevni sobi kot kakšen okrasek.
Vino je živa stvar, ki potrebuje temo ali nežno svetlobo, zadovoljivo vlago, konstantno nižjo temperaturo in horizontalno lenarjenje. Tudi če nimamo kletnega prostora, naj bo vsaj v shrambi, ki je po navadi najmirnejši, najtemnejši in najhladnejši prostor bivališča.
Zakaj steklenice ležijo? Poznamo navojne, steklene in plutaste zamaške. Le pluta, ki jo pridobivajo iz skorje hrasta plutovca, je porozna, kar pomeni, da diha in se razteza oziroma krči. Na ta način zrak zelo počasi pronica v steklenico in tako omogoča primerno zorenje oziroma staranje v steklenici. Če je tega zraka preveč, lahko vodi želene mikrooksidacije do oksidacije, česar si ne želimo. Temperatura vpliva na raztezanje, in če je višja kot 20 stopinj Celzija, lahko pride do tlaka preko enega bara in takšen zamašek popusti. Vlaga v prostoru zagotavlja, da se pluta ne izsuši, kar ji na notranji strani omogoča vino, če je steklenica hranjena v horizontalni legi. Vsekakor ob pomanjkanju primernega prostora zadevo najlažje rešimo z nakupom primerne vinske vitrine, ki omogoča dvostopenjsko reguliranje temperature in pri določenih tudi uravnavanje vlage.
Ko vino prinesemo iz kletnega ali drugega prostora, ga glede na stil vina primerno temperiramo. Frapiranje (frapper) in šambriranje (chambrer) sta postopka, s katerima vas utegne retorično očarati spretni natakar ali sommelier.
V posodo z ledom z njim
Frapiranje je v bistvu ohlajevanje, a to ne pomeni, da steklenico položimo v zamrzovalnik za 15 minut, saj tako sprožimo prevelik šok, kar se bo odrazilo tudi v senzorični percepciji. Posodo napolnimo z ledom, ga potresemo s soljo, kar povzroči hitrejše taljenje in tako sproščanje hladu, dodate nekaj curkov hladne vode in naprava je pripravljena. V posodo pokončno oziroma nekoliko pod kotom vstavimo steklenico in jo nežno s svaljkanjem vratu med dlanmi vrtimo okoli svoje osi. Na takšen način boste belo vino najhitreje ohladili.
Šambriranje je postopek nežnega segrevanja, s katerim po navadi temperiramo rdeča vina, če so prehladna. Nikakor steklenice ne položimo pod curek vrele vode, saj s tem uničimo vse. Idealna rešitev je, da vino pravočasno prinesemo iz hladnega prostora in ga zavijemo v prtiček. Na meji dovoljenih opcij je tudi nekoliko segreti karafo oziroma stekleno posodo in nato vanjo pretočiti vino.
Kdo ve, morda kaj kmalu natočimo kozarec inglenooka, slavnega očeta trilogije Boter, morda cardinale ali pa razvpitega caymusa special selection iz Nape ...
