Do drugega rojstnega dne je Majin sin jedel vse. Nato je začel zavračati posamezna živila. V nekaj mesecih je jedel le še polento in testenine z bolonjsko omako. Zdravniki takrat še niso potrdili avtizma, a Maja je to že slutila. Prehrana je postala ena najbolj stresnih stvari v njihovem življenju, saj se starši hitro ustrašijo, da bo njihov otrok zaradi enolične prehrane zbolel.
Med otroki z avtizmom jih kar 70 odstotkov razvije specifičen odnos do hrane. Strokovnjakinja Smilja Praćer pojasnjuje, da so ti otroci izjemno občutljivi na videz, okus, teksturo in temperaturo hrane. Pogosto sploh ne čutijo lakote ali sitosti, zato hrane ne iščejo ali pa ne morejo nehati jesti. Starši pri tem izzivu največkrat ostanejo povsem sami, saj primanjkuje strokovnjakov, piše portal Vijesti.
Ko otrok je samo še rumeno hrano
S podobnimi težavami se spopada tudi Stefana. Njen sin je pri dveh letih začel zavračati hrano, kmalu je jedel le še stvari v rumenih in oranžnih odtenkih. Na jedilniku so ostale samo jabolka, banane, polenta in kisla smetana. Kasneje so mu zdravniki potrdili motnjo pozornosti z elementi avtizma. Stefana priznava, da starši v obupu otroku ponudijo tudi sladkarije in hitro hrano, samo da nekaj poje. Ko njen sin poskusi nekaj novega, poje morda dva grižljaja, pri tretjem pa že bruha.
Mame so zato postale izjemno iznajdljive. Maja vso zelenjavo zmeša v gladko omako za testenine, da sin sploh ne opazi razlike. Tako dobi vse potrebne hranilne snovi in ostaja fizično zdrav. Nataša pa je izbrala drugačno pot in iz sinove prehrane popolnoma izključila gluten, sladkor in mleko. Ta sprememba je celo zmanjšala njegove izbruhe jeze, čeprav znanstveniki posebne diete priporočajo le v primeru potrjenih alergij.
Največji stres za družine predstavlja bivanje otrok v vrtcu. Nekatere ustanove pokažejo razumevanje in otrokom prilagodijo obroke, drugje pa starši naletijo na gluha ušesa. Stefanin sin je v vrtcu jedel samo kruh in olupljena jabolka. Vzgojiteljice so ji celo rekle, da mora otroka preprosto prisiliti k jedi. Tudi Natašin sin je v vrtcu jedel zgolj suh kruh, dokler ni dosegla dogovora, da mu obroke prinašajo od doma. Ker pa je moral jesti hrano točno določene temperature, je njen mož pustil službo in vsak dan tik pred kosilom prinašal sveže kuhan obrok.
