Marko Crnkovič
Ne morem si zapomniti, ali se novemu spomeniku na ljubljanskem Kongresnem trgu reče "spomenik vsem žrtvam vojn" ali "spomenik žrtvam vseh vojn". Razlika med enim in drugim ni zanemarljiva - je pa seveda tipično, da si človek tega ne more prav zlahka zapomniti. Ker nam jezik šepeta, da v resnici ni tako pomembna, kot nam hočejo s tem poimenovanjem dopovedati.
Nima smisla
Spomenik spravi - kot mu bom iz praktičnih razlogov v izognitev pomotam rekel - se mi zdi brez zveze. Ker ga ne rabimo. Ker nima smisla. Po mojem ne bo niti malo pripomogel k spravi. Ne bo ne prepričal ne zbližal ljudi na nasprotnih zgodovinskih in političnih bregovih, zaradi katerih se to rekonciliacijo sploh gremo.
Da bi to čim bolje argumentiral, se bom poskusil vživeti najprej v levičarsko kožo, potem pa še v desničarsko in vam z vsakega stališča posebej dopovedal, kaj je s spomenikom narobe.
Uzurpacija javnega prostora
Če sem recimo levičar, ki so mu ljubši partizani kot domobranci - nasploh pa ne preveč te 75 let stare teme -, potem mi gre na živce predvsem to, da je ta spomenik v najstrožjem centru glavnega mesta. Zdi se mi namreč duhamorno živeti v mestu in državi, ki je za lokacijo zgodovinsko svarilne nepremičnine uzurpirala morda najlepši trg, ki ga premoremo.
Ali povedano naravnost: zato, ker so neki idioti, pijani od zmagoslavja, brez sojenja pobili svoje poražene nasprotnike, kot civilist iz 21. stoletja že ne bom hodil po stiliziranih in betoniranih kosteh anonimnih žrtev bivšega režima. Če že, bi tak spomenik morali postaviti nekje v nekem gozdu ali na jasi, kjer vlada božji mir. Ne pa tako rekoč na podzemni garaži. To je ta ljubljanska obsesija, da mora biti poslancem vse pri roki. Kongresni trg so uzurpirali za slavilne in komemorativne - v vsakem primeru krivdne, terapevtske - namene. Iz glavnega trga so naredili dvorišče depandanse psihiatrične klinike, bolj znane pod imenom državni zbor.
Ena domovina ni nobena
Če sem desničar, pa mi spomenik že zato ne more biti všeč, ker se odgovornim ni zdelo vredno niti toliko potruditi, da bi nanj vklesali kak drug tekst in ne tistega, ki so ga vklesali že na grobnico narodnih herojev pred skoraj 70 leti. V sarkofag s tem napisom so pozneje pokopavali tudi druge pripadnike povojne nomenklature.
Drugi desničarski pomislek pa še bolj zadeva bistvo spomenika in nasploh idejo sprave, kot si jo oblast predstavlja. Tako je Janša v torek izjavil na twitterju: "Novo izkrivljanje resnice. Vojna je za množično komunistično morijo (leta) 1945 kriva toliko(,) kot je puška kriva za umor."
Janša kot Janša. V bistvu ima prav, ne bi pa mu bilo tega treba reči na tako hudoben način. Namen spomenika zagotovo ni izkrivljanje resnice - je pa res, da desničarji vidijo stvari drugače. Janševa domislica s puško in umorom je izvrstna, vendar so mu jo levičarji dobesedno prinesli na pladnju. "Spomenik vsem žrtvam vojn in z vojnami povezanim žrtvam" - kot se uradno imenuje tisti zid objokovanja - zveni podobno kot recimo Preiskovalna komisija o ugotavljanju zlorab v slovenskem bančnem sistemu ter ugotavljanju vzrokov in odgovornosti za že drugo sanacijo bančnega sistema v samostojni Sloveniji.
Huda Jama, Rog, Šentjošt
Ponavljam: novi spomenik je brez zveze. Zaradi njega med Slovenci ne bo na lepem zavladala čudežna sprava. Ne rečem, da bo narod zaradi njega še bolj razdvojen, kot je že zdaj, vendar ne bo prispeval ničesar v to smer.
Če sem čisto iskren, sem nad spravo obupal - pa ne samo obupal, ampak tudi začel verjeti, da je ne potrebujemo. Najbolje bi bilo, da na vse pozabimo. Morali bi se zmeniti, da bomo nehali postavljati fancy spomenike (in nanje vklesavati drugorazredne in kompromitirane verze) in omenjati tako partizanska kot tudi domobranska junaštva in grozodejstva, zasluge in izdajstva. O tem sploh ne bi več smeli govoriti. Nehajmo proslavljati dan zmage, končajmo komemoracije v Hudi Jami, Rogu in Šentjoštu. Dovolj je bilo tega.
