Potem ko je poslanec SDS Žan Mahnič, ki še ni pobarval niti črke a v abecedi demokracije, tvitnil, da bi morali bojkotirati Terme Vivat, se je moral vklopiti spomin na dogodke izpred tridesetih let. Leta 1988 so srbske časopise polnili pozivi k bojkotu "slovenske robe", propagandni stroj Slobodana Miloševića pa je že izvajal besne napade na "dunajske kočijaže". Edini greh Slovenije takrat je bil, da si je želela bolj demokratične države, da se je upirala nacionalizmu, hujskaštvu in širjenju sovraštva. Čeprav je večina tistega leta in tudi leto kasneje, ko je Slobodan grmel na Gazimestanu, še prizanesljivo zamahnila z roko, je marsikdo že v tej zgodnji fazi začutil vonj krvi, ki se je kasneje materializiral v Vukovarju, Srebrenici, Sarajevu ... A kako je Miloševiću uspelo pri ljudeh sprostiti vse ročne zavore in na dan spustiti najbolj surove strasti?
Metodologija ni bila bistveno drugačna kot v letih pred drugo svetovno vojno v nacistični Nemčiji. Identificiranje zunanjega sovražnika, brezobzirni propagandni stroj, dnevna proizvodnja "medijskih" laži in vzbujanje strahu pred neznanim. Mahničev poziv k bojkotu Term Vivat, njegovi prejšnji izpadi in sočasna gonja propagandne mašinerije SDS so majhen, a ne nepomemben prispevek k ustvarjanju vzdušja, ki polagoma, korak za korakom, vleče iz ljudi najslabše - ksenofobijo, rasizem, diskriminacijo. Do naslednjih korakov.
Ko dežurnim varuhom čiste slovenske rase popustijo vse civilizacijske zavore
