Z Držečnikove ali po domače Vinšekove pohorske domačije na Orlici na Pohorju, vasi na široki planoti, na 700 metrih nadmorske višine, ki se v pisnih virih prvič omenja v 13. stoletju, sta v prvih letih 20. stoletja stopili v svet dve osebnosti, ki sta zaznamovali mariborski čas druge polovice 20. stoletja. Kasnejši mariborski škof Maksimilijan Držečnik se je rodil novembra leta 1903, desetletje mlajši je njegov brat Janko (1913-2001), kasnejši študent medicine v Zagrebu in kot kasnejši zdravnik vodja novoustanovljenega oddelka za torakalno kirurgijo ter leta 1978 strokovni vodja kirurških oddelkov Splošne bolnišnice Maribor, ki je prvi v tem prostoru in med prvimi v nekdanji Jugoslavijo operiral na odprtem srcu.
Stopil na bratovo mesto
Starši, trdni pohorski kmetje, so prepoznali sposobnosti treh sinov, zato so jih usmerili v mariborsko klasično gimnazijo. Vprašanje je, ali bi Maksimilijan stopil naproti duhovniškemu poklicu, če se ne bi bila zgodila tragedija, ko je njegov starejši brat Jožef kot mariborski bogoslovec skupaj s tremi duhovniki julija 1923 utonil v Dravi. Tragedija je najbolj prizadela Držečnikovo mater, ki je strta od bolečine zaradi izgube sina dve leti kasneje umrla. Maksimilijan ali Milan, ko so mu rekli sošolci, je zato stopil na bratovo mesto in prva dva letnika bogoslovja opravil v Mariboru. Po vojaškem roku in tretjem letniku bogoslovja pa ga je tedanji lavantinsko-mariborski škof dr. Andrej Karlin poslal na študij v Rim, kjer je kot gojenec zavoda Germanik študiral na papeški univerzi Gregoriani. Med njegovimi sošolci je bil poznejši celovški škof Kostner, s katerim se je Držečnik enkrat na teden, kakor so tedaj dovoljevala pravila, pogovarjal v slovenščini. Sošolca sta bila tudi poznejša kardinala Josef Hoffner in Franz Konig. V Rimu je doktoriral iz filozofije in teologije.
Njegova je ulica z najdaljšim imenom v Sloveniji
Najprej kaplan v Ribnici na Pohorju
Usoda ali božja previdnost je pohorskemu rojaku namenila še vse kaj več kot to. Maksimilijan Držečnik je študij sklenil leta 1936 z doktoratom iz filozofije ter dve leti pozneje z doktoratom iz teologije. Ko se je vrnil v domovino, je bil najprej kaplan v domači Ribnici na Pohorju, nato pa kaplan in katehet v Celju. Od tam je jeseni 1936 prišel v Maribor za prefekta in profesorja v dijaškem semenišču. Predaval je moralno teologijo in etiko, v nadaljevanju pa še Sveto pismo Stare zaveze.
Ob okupaciji aprila 1941 so nemške nacistične oblasti želele obglaviti slovenstvo tudi z izgonom enega njegovih najtrdnejših stebrov - štajerskih duhovnikov, ki so bili med prvimi na spisku za izgon in pred tem prisiljeni še na temeljito ponižanje, povezano s prisilnim sodelovanjem pri rušenju mariborske pravoslavne cerkve sv. Lazarja.
Izgnan na Hrvaško
Držečnika je doletel izgon na Hrvaško, kjer je postal kaplan na Visokem pri Malem Marofu, tam je ostal dobra štiri leta. Sam je to obdobje ocenjeval kot najlepši čas svojega duhovništva, bil je spoštovan in cenjen med verniki in ne glede na okoliščine je bilo slovo od prisilnega službovanja na Hrvaškem težko.
Po vojni je bil najprej vodja mariborskih bogoslovcev v Ljubljani, imenovan pa je bil tudi za predavatelja Stare zaveze na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani. 15. septembra 1946 je sledilo imenovanje za pomožnega škofa mariborskemu škofu dr. Ivanu Jožefu Tomažiču. Imenovanje je prišlo prav v času, ko je pri predavanjih govoril o preroku Izaiji in o njegovem pozivu na mrtvo stražo. Tudi on je na božje vprašanje "Koga naj pošljem?" odgovoril "Pošlji mene".
"Dol s škofom!"
Škofovsko posvečenje je prejel 15. decembra 1946 v mariborski stolnici. Po smrti škofa Tomažiča je leta 1949 kot peti Slomškov naslednik prevzel vodenje mariborsko-lavantinske škofije, ki jo je vodil do smrti leta 1978. To so bili težki časi za mariborsko škofijo.
Poslušal sem pokojnega pripadnika tajne politične policije Ozne D. V., ki je pripovedoval, kako so leta 1946 izvajali hišno preiskavo v škofovi pisarni. Ker med dokumenti in drugimi predmeti niso našli nič oprijemljivega, kar bi opravičilo namen njihovega nočnega obiska, je preiskovalce pograbil tak bes, da so odprli okno in na dvorišče vrgli škofovo umetelno izrezljano pisalno mizo.
Podobno se spominja tudi nekdanji dijak mariborske klasične gimnazije A. B., sicer ministrant v stolnici, kako so v času tržaške krize zahodni zavezniki jeseni 1953 brez vednosti in soglasja Jugoslavije razglasili, da bodo upravo v coni A Svobodnega tržaškega ozemlja predali Italijanom. Nekdanjo Jugoslavijo so zajele demonstracije, pripravili so jih tudi v Mariboru in najpripravnejše prizorišče je bilo pred sedežem škofije. Mariborske dijake so motivirali, da so vzklikali politična gesla "Trst je naš" in "Dol s škofom" ter razbijali šipe na stavbi. Po nekaj minutah nerazumnega politično podprtega divjanja se je pred vrati pojavil škof Maksimilijan Držečnik in z vso človeško mirnostjo spregovoril, da je "tudi on slovenske matere sin in da je prav tako kot oni prepričan, da je izguba Trsta krivična". Mladost se je razšla, dijak in ministrant A. B. pa je pred nedeljsko mašo zaradi udeležbe na demonstracijah slišal še nekaj krepkih iz ust stolnega kanonika.
Pomembno je bilo tudi Držečnikovo prizadevanje za ponovno odprtje Marijinega svetišča na Ptujski Gori po tistem, ko so ga oblasti zaradi insceniranega pretepa med romarji leta 1951 zaprle. Leta 1953 je škof pisal državnemu in partijskemu voditelju maršalu Josipu Brozu - Titu in v zapisu izrazil prošnjo za ponovno odprtje cerkve in da bi se smela tam spet opravljati bogoslužja. Odgovora iz Beograda sicer ni bilo, sprememba pa se je zgodila, saj je Okrajni ljudski odbor Ptuj 22. maja 1954 izdal dovoljenje, da se je na Ptujski Gori spet smelo zvoniti zjutraj, opoldne in zvečer ter umrlim. So se pa maja 1957 oglasili zvonovi pa Dravskem in Ptujskem polju ter oznanili, da je šestletna gonja proti bogoslužju in romarstvu na Ptujski gori mimo.
Držečnik si je prizadeval za prenovo mariborske stolnice, ustanovil je Slomškovo dijaško semenišče, gradil bogoslovno semenišče, pospešil pa je tudi škofijski postopek za Slomškovo beatifikacijo. Maksimilijan Držečnik je bil edini od slovenskih škofov, ki je bil navzoč na vseh sejah 2. vatikanskega cerkvenega zbora od 11. oktobra 1962 do 8. decembra 1965.
