Veliko prebujenje hollywoodskega mita

Bradley Cooper v intervjujih ob promociji filma Zvezda je rojena večkrat razlaga, da se gledalci, stari manj kot 50 let, preprosto ne spomnijo več prejšnjih filmskih adaptacij te zgodbe, ki sega v trideseta leta minulega stoletja. Od zadnje, tiste z Barbro Streisand in Krisom Kristoffersonom, je minilo že 42 let, od tiste z Judy Garland in Jamesom Masonom že 64 let. Cooperjeva nova različica tega filma, skupno četrta, je torej prišla z upravičenim razlogom.
Kljub vsemu je ugotovitev o pozabljanju prejšnjih verzij deloma napačna. Od prejšnje različice je morda res minilo ogromno časa, a je medtem izšla vrsta "neuradnih adaptacij", ki so na več mestih očitno črpale iz te zgodbe. Dve odmevni smo dobili celo v zadnjem desetletju: Noro srce (Crazy Heart, 2009) Scotta Cooperja in predvsem Ti pesem lahko reši življenje? (Begin Again, 2013) Johna Carneyja. Prav to nenehno recikliranje filma Zvezda je rojena dokazuje, za kako vztrajen in večen hollywoodski mit gre. In tudi ni težko videti, zakaj. Pripoved o propadajočem glasbeniku in mladi pevki uporabi vrsto nesmrtnih motivov ameriškega filma: fant, ki sreča punco, pa naključje, ki spremeni usodo, pa izpolnitev ameriškega sna in na koncu seveda še pogubni učinki zvezdništva. Zvezda je rojena je že vsa ta desetletja pripovedna osnova, ki vrsto železnih motivov ameriške popkulture združuje v eno pripoved. Kot da bi gledali Državljana Kana in Romea in Julijo v enem.
To je sicer lahko sila spolzek teren za režiserja, ki se spravi posneti novo verzijo te zgodbe, še posebej za debitanta, kakršen je Cooper. Ustvarjalec bi se namreč zlahka zleknil nazaj in pripovedi preprosto pustil, da sama opravi svojo čarovnijo. Prav zato je to, kar je Cooperju uspelo izpeljati s filmom Zvezda je rojena, toliko bolj impresivno. Temelje zgodbe je sicer še vedno pustil nedotaknjene, a nam v vsem drugem ponuja impresivno, sodobno nadgradnjo te stare pripovedi, to pa zavoljo dejstva, da film zablesti pri temah, o katerih lahko Cooper spregovori iz prve roke: o psiholoških učinkih zvezdništva in o igralski metodi.
43-letni igralec je ob premieri v Benetkah novinarjem razlagal, kako je njegov vtis slave povezan z nenehnimi ostrimi prehodi med evforičnim hrupom in neznosno samotno tišino. Prav tovrstno lastno doživljanje, ki ga je režiser prenesel pred kamero, filmu daje izjemno pristnost, iz katere je izpeljana tudi brezhibna psihološka utemeljitev razpada njegovega lika. Iz te podlage vznikne tudi glavni adut filma – dejstvo, da gre za film velikih igralskih performansov. Tu nimamo zgolj običajne prepričljive upodobitve likov, temveč igro na še višjem nivoju. Zvezda je rojena je film najmanjših detajlov: mežikov, trzljajev obraza, zastojev diha, tresljajev glasu, pogledov, ki povedo več kot besede. Način, kako se Lady Gaga v tem okolju iz izvrstne pevke in marginalne igralke zgolj v enem filmu prelevi v prvovrstno hollywoodsko divo, je podvig, kakršnega celo njena vzornica Madonna neuspešno lovi že več desetletij. Prikaz pasti, ki jih prinaša zvezdništvo z vsemi skušnjavami, prevarami, izdajami in lažmi, je prav zaradi fanatično občutenega igralskega pristopa enako boleč tudi za gledalca.
Škoda je sicer, da celovečercu v drugi polovici nekoliko popusti zbranost in da z nekaj nelogičnimi in prehitrimi preskoki prekine do tedaj brezhiben psihološki lok. Film daje vtis, kot da je Cooper želel na silo skrajšati film čim bližje standardnima dvema urama trajanja, da se ne bi zaradi pretirane dolžine preveč zameril oskarjevskim ocenjevalcem. Filmu nikakor ne bi škodilo dodatnih 20 ali 30 minut gradiva, ki si jih morda lahko obetamo v kakšni izmed kasnejših različic na nosilcih zvoka in slike. A tudi brez tega je Zvezda je rojena film, poln presežkov. Čeprav gre zgolj za adaptacijo, je Cooper s svojim prvencem ustvaril velik hollywoodski film. Ne samo, da smo z njim dobili potencialnega oskarjevskega nominiranca, temveč imamo pred sabo že kar očitnega oskarjevskega favorita.