Tina Dobrajc s svojo senzibilno slikarsko retoriko prikazuje v resnici prvoosebni, ritualizirani prehod dekleta v odraslo žensko, ki ob soočenju z realnim svetom trči ob fenomen socializacije, ki še v 21. stoletju trmasto vztraja pri segregaciji – in to ne le na plačilnih listah, je ob rob razstavi zapisala kustosinja Nina Jeza. Dobrajčeva se konstantno osredotoča na raziskovanje vloge ženske nekoč in danes, ki jo nenehno spretno prepleta s simboliko emancipacije ter privzgojene tradicije, hkrati pa opozarja na dediščino socializacije in historično zapostavljanje in stereotipiziranje vloge žensk.
Razstava Velika dekleta ne jočejo predstavlja vaš starejši pa tudi novejši opus. Skupno jima je, kar je seveda značilno za vas, nenehno raziskovanje vloge ženske nekoč in danes. Razstava nosi isti naslov kot glasbena uspešnica. Zakaj ste ga izbrali?
"Naslov v kratkem povzame ključne premise, o katerih menim, da široko orišejo moje delo in raziskovanje. Naslov omogoča branje projekta na treh nivojih: prvi vsebuje popkulturno konotacijo (glasba in istoimenski film), drugi je konceptualni nivo, ki mi uokvirja polje raziskovanja, tretji ima družbenokritično angažirano noto."
Ženske pri vas "nastopajo" v netipičnih vlogah in situacijah; vidimo jih z medvedi in drugimi divjimi živalmi pa s kijem. Kako to?
"Kaj pa je tipična ženska situacija oziroma vloga? Seveda skušam v svojih delih raziskovati, preizpraševati žensko vlogo, a ne gre tu za kričeči feminizem, temveč za spraševanje o vsiljevanju etiket znotraj družbe, o reproduciranju identitet, vzorcev in o še danes obstoječih tabuiziranih tem okoli ženskega telesa. Deklica s kijem je tako na eni strani metafora ženske kljubovalnosti, na drugi strani pa simbol pobesnelega medijskega diskurza, ki prisega na razpihovanje najbolj primarnih čustev, kot sta jeza in strah."
Dobitnica številnih nagrad
Tina Dobrajc (1984) je zaključila magistrski študij na oddelku za slikarstvo pod mentorstvom Hermana Gvardjančiča na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Je dobitnica plakete Hinka Smrekarja in priznanja Riharda Jakopiča za mlade umetnike, bila pa je tudi nominiranka za nagrado ESSL Art award 2011. Od leta 2011 deluje kot samostojna ustvarjalka na različnih področjih likovne umetnosti, v svojem delu pa se osredotoča na vprašanja vloge žensk v družbi, družbene (ne)enakosti in nacionalnih identitet in iz tega izhajajočih ikonografij. Ustvarja na področju slikarstva, novih medijev, knjižne ilustracije ter gledališke scenografije. Živi in dela v Škofji Loki.
