V rovih pod starim Kranjem na obisku pri človeški ribici

V Kranju so pred približno letom odprli zanimiv informacijski center, ki je zelo popestril turistično ponudbo mesta, čeprav to ni njegov osnovni namen. Del rovov pod starim Kranjem, ki so jih zgradili med drugo svetovno vojno kot mestno zaklonišče, so namenili ozaveščanju o ogroženosti človeške ribice, pri tem pa izhajajo iz delovanja Jamskega laboratorija Tular, v katerem že več kot 60 let preučujejo človeške ribice.

Laboratorij danes vodi biolog Gregor Aljančič, ki skupaj z ženo, romunsko krasoslovko Magdaleno Năpăruş Aljančič, nadaljuje delo svojih staršev. Gregorjev oče Marko Aljančič je namreč že kot trinajstletnik na kranjski gimnaziji leta 1946 ustanovil naravoslovni krožek, ki deluje še danes. Vendar so jamske živali v šolskih akvarijih in terarijih kmalu propadle, zato je Marko Aljančič za diplomsko nalogo leta 1960 izdelal načrt za laboratorij v naravni jami Tular, ki leži skoraj v središču Kranja. Tudi jama je bila med vojno delno obzidana v zaklonišče, gradnjo bazenov za preučevanje človeških ribic in ureditev laboratorija pa so financirali s sredstvi občine in kranjskih podjetij. Laboratorij je namenil preučevanju proteusa (Proteus anguinus), kot strokovno imenujemo človeško ribico. Laboratorij Tular je zaživel pod okriljem ljubljanske Medicinske fakultete, do leta 1976 pa deluje v skrbi raziskovalcev družine Aljančič, prostovoljsko in brez javne finančne podpore. "Tular je eden od le dveh tovrstnih laboratorijev na svetu, poleg Podzemskega laboratorija v Moulisu v francoskih Pirenejih pa tudi edini kraj, kjer se človeške ribice redno razmnožujejo zunaj svojega naravnega habitata," pojasnjuje Gregor Aljančič.

Osnovno poslanstvo je ozaveščanje obiskovalcev

Informacijski center SOS proteus so uredili v nekdanjih zakloniščih, ker je v Tularju za to premalo prostora in ker bi obiski šolarjev, turistov in drugih zainteresiranih preveč motili raziskovanje. Prav ozaveščanje o pomenu ohranjanja človeške ribice ne samo za naravo, temveč tudi za človeka je namreč Aljančičevo osnovno poslanstvo, ki mu je posvetil tako rekoč vse življenje. "Osnovno sporočilo Tularja je, da si s človeško ribico pravzaprav delimo pitno vodo," poudarja sogovornik, "kajti v Sloveniji skoraj sto odstotkov pitne vode načrpamo iz podzemlja. Podzemna voda pa je vedno bolj onesnažena, posebno zaradi intenzivnega kmetijstva in neurejene urbanizacije. Izginjanje človeške ribice torej simbolizira brezbrižno uničevanje vodnih virov na planetu in s tem tudi nas samih. Morda nam bo oči odprla prav zgodba o ranljivosti najbolj karizmatične jamske živali svetu." V info centru je tako mogoče ob razlagi, slikah in videih izvedeti vse o tem jamskem vretenčarju, ki ima kot živi fosil po Aljančičevih besedah posebno mesto na drevesu življenja.

Človeška ribica živi vzdolž vsega dinarskega krasa

Življenjski prostor človeške ribice so skoraj nedostopni podzemni tokovi vzdolž dinarskega krasa – od Trsta in južne polovice Slovenije, zaledja hrvaške obale do Bosne in Hercegovine. "S posebno forenzično metodo nam je prisotnost proteusa uspelo dokazati tudi v sicer nedostopnem podzemlju Črne gore," razlaga Aljančič, ki si skupaj z ženo in sodelavci prizadeva za boljše mednarodno sodelovanje. "Danes se vse bolj zavedamo, da je poznavanje njegove razširjenosti pravzaprav osnova za varstvo proteusa. Najprej moramo vedeti, v kateri jami sploh živi, da smo potem pozorni na stopnjo onesnaženosti tamkajšnjega podzemlja. Za učinkovite ukrepe pa moramo bolje spoznati tudi njegovo življenje," pojasnjuje Aljančič.

Z odprtjem informacijskega centra SOS proteus je bil po njegovem mnenju postavljen zgled za bolj verodostojno podobo proteusa v javnosti, prvič pa se vstopnina v celoti vlaga v raziskovanje in varstvo človeške ribice. "Tako je vsak obiskovalec pravzaprav neposreden podpornik človeške ribice. Sporočila o njeni ranljivosti pa ne širimo le med Slovenci, ampak tudi med tujimi obiskovalci Slovenije. Tudi pri turistih moramo dvigniti zavedanje o okoljskem odtisu, ki ga puščajo na potovanju. S svojim vsakodnevnim ravnanjem lahko prispevajo k bolj čisti naravi – ne le med obiskom, temveč tudi doma, morda nekje na drugem koncu sveta," sklene Gregor Aljančič.